Čas z vnuki je lahko eden najlepših delov zrelih let. Težava nastane, ko občasna pomoč neopazno postane stalna obveznost in odrasli otroci začnejo varstvo jemati kot nekaj samoumevnega. Babice in dedki lahko vnuke obožujejo, pa kljub temu niso dolžni odpovedati svojih načrtov ob vsakem telefonskem klicu. Mejo je mogoče postaviti brez prepira – vendar jo je najbolje določiti, še preden se nabere zamera.
Veliko se začne povsem nedolžno. Starša prosita za pomoč, ker se je podaljšal delovnik, otrok zboli ali odpove varstvo. Babica z veseljem priskoči na pomoč. Nato prošnje postanejo pogostejše, dokler se ne začne pričakovati, da bo vedno na voljo.
Ker noče razočarati otrok in vnukov, reče “seveda”, čeprav je utrujena ali je morala zaradi varstva znova prestaviti svoje obveznosti. Navzven je vse v redu, v njej pa počasi raste občutek, da njen čas nikomur ni več pomemben.
Ljubezen do vnukov in varstvo nista ista stvar
Babica ali dedek lahko z vnuki rada preživljata čas, ne da bi želela prevzeti velik del vsakodnevne skrbi zanje. Obisk, skupni izlet ali popoldne po lastni izbiri niso enaki rednemu varstvu, pri katerem se je treba prilagoditi urniku druge družine.
Prav tu pogosto nastane nesporazum. Odrasli otroci pomoč doživljajo kot prijetno druženje z vnuki, stari starši pa kot odgovornost, ki zahteva energijo, pripravo in spremembo načrtov.
Zato je bolje jasno povedati, koliko pomoči lahko ponudite. Morda vam ustreza eno popoldne na teden, občasno varstvo ob koncu tedna ali pomoč le v nujnih primerih. Ni pomembno, kakšen dogovor izberete. Pomembno je, da je za obe strani razumljiv.
“Danes ne morem” je celoten odgovor
Ljudje pogosto začnejo svojo zavrnitev pojasnjevati z dolgim seznamom razlogov. Prav s tem pa ustvarijo vtis, da bi morala biti njihova odločitev predmet pogajanja.
Ni treba reči: “Ne morem, ker moram v trgovino, potem pa sem mislila malo počivati, čeprav bi morda lahko prestavila …” Dovolj je: “Danes ne morem, lahko pa pomagam v petek.”
Prijazen in miren odgovor ni sebičen. Prav tako ni treba izmišljati pomembne obveznosti, da bi bila zavrnitev sprejemljiva. Tudi počitek, srečanje s prijateljico ali popoldne brez načrtov so upravičeni razlogi, da niste na voljo.
Pogovor začnite, ko ni nujne prošnje
Najslabši trenutek za razpravo o mejah je pet minut pred začetkom službe, ko starši obupano iščejo varstvo. Takrat so vsi pod pritiskom in tudi dobronamerna pripomba hitro zveni kot očitek.
Pogovor je bolje začeti ob mirnem trenutku. Namesto “Vedno pričakujeta, da bom vse pustila” lahko rečete: “Z vnuki sem zelo rada, vendar potrebujem tudi čas zase. Dogovorimo se, kdaj lahko redno pomagam in kdaj morate poiskati drugo rešitev.”
Jasna meja ni kazen, temveč dogovor, ki preprečuje poznejše zamere.
Ne tekmujte z drugimi starimi starši
“Njegova mama jih pa lahko čuva vsak dan” je stavek, ki hitro zbudi slabo vest. Toda ljudje nimajo enakega zdravja, energije, obveznosti ali želja. Kar ustreza eni babici, ni nujno primerno za drugo.
Prav tako varstvo ne sme postati merilo ljubezni. Vnuki se bližine ne bodo spominjali po številu prevzetih popoldnevov, temveč po občutku, da so bili z vami dobrodošli in varni.
Ko pomoč ponudite, naj bo res iz srca
Postavljanje meja ne pomeni, da se morate umakniti iz družinskega življenja. Pomeni le, da pomoč ni več avtomatična. Ko veste, da lahko brez slabe vesti rečete “ne”, boste tudi “da” izrekli z večjim veseljem.
Babica in dedek sta lahko pomemben del otrokovega življenja, ne da bi postala brezplačna dežurna služba. Najlepši odnos z vnuki namreč raste iz bližine in veselja, ne iz utrujenosti, obveznosti in tiho nakopičene zamere.
