Zobje kitov glavačev in ork hranijo presenetljivo natančen zapis njihovega življenja. Raziskovalci so v posameznih plasteh zob odkrili sledi radioaktivnega ogljika iz jedrskih poskusov, s katerimi so lahko preverili starost živali ter dobili vpogled v njihovo prehrano in območja, na katerih so živele.
Raziskava, objavljena v znanstveni reviji Frontiers in Marine Science, je zajela zobe dveh kitov glavačev in treh ork, ki so med letoma 1994 in 2016 poginili ob škotski obali. Pri njej so sodelovali raziskovalci škotskih univerz in muzejev.
Zobje teh živali med rastjo tvorijo plasti, podobne letnicam v drevesnem deblu. Znanstveniki običajno predvidevajo, da nastane ena takšna plast na leto, vendar ta domneva pri kitih glavačih in orkah doslej ni bila neposredno preverjena.
Jedrski poskusi so pustili časovni pečat
Ključ do preverjanja so ponudili atmosferski jedrski poskusi iz sredine 20. stoletja. Ti so v okolje sprostili velike količine radioaktivnega izotopa ogljika-14, ki je prek ozračja in oceanov vstopil v prehranske verige.
Po omejitvi jedrskih poskusov je njegova koncentracija začela upadati. Značilni porast in poznejši padec ogljika-14 zato delujeta kot časovni pečat, ki ga lahko raziskovalci primerjajo z vrednostmi v posameznih plasteh zob.
Pri obeh kitih glavačih in eni orki se je zapis ogljika-14 dobro ujemal z nastajanjem ene zobne plasti na leto. Analiza je tako ponudila prve neposredne dokaze, da je takšno štetje pri teh živalih v mladosti in srednjih letih zanesljivo.
Eden od proučenih kitov glavačev je bil Moby, ki je leta 1997 nasedel v zalivu Firth of Forth. Najgloblje plasti njegovega zoba so nastale še pred pojavom radioaktivnih sledi jedrskih poskusov v morskem okolju. Raziskovalci so zato ugotovili, da je bil ob poginu star najmanj 43 let.
Starejšemu samcu so zobje “odšteli” leta
Pri starejših živalih pa štetje plasti ni vedno zanesljivo. Pri samcu orke, ki je leta 2015 nasedel na otoku South Uist, so našteli približno 50 plasti. To bi pomenilo, da se je skotil v začetku 60. let prejšnjega stoletja.
Toda radioaktivni zapis je pokazal, da so najstarejši deli zoba nastali že pred obdobjem jedrskih poskusov. Samec je bil verjetno star okoli 65 let ali celo več, s čimer se uvršča med najstarejše znane samce ork.
Raziskovalci sklepajo, da se zobne plasti v poznejših letih življenja vse bolj stisnejo in jih je težje razlikovati. Ocene starosti, ki temeljijo samo na njihovem štetju, lahko zato pri starejših živalih dejansko starost precej podcenijo.
Poseben zapis so našli tudi v zobu orke Lulu, ki je poginila leta 2016. Namesto jasnega odtisa jedrskih poskusov je vseboval radioaktivni podpis iz jedrskega obrata Sellafield, katerega izpusti so prek Irskega morja dosegli zahodno Škotsko. To kaže, da se je Lulu večino življenja prehranjevala na tem območju.
Analiza stabilnih izotopov ogljika in dušika je dodatno razkrila razlike v prehrani živali. Lulu je bila verjetno na vrhu prehranske verige in je zaužila več morskih sesalcev, druga proučena samca ork pa sta se v večji meri prehranjevala z ribami.
Avtorji opozarjajo, da je raziskava zajela le pet živali, zato ugotovitev še ni mogoče posplošiti na celotne populacije. Metoda pa bi lahko izboljšala določanje starosti kitov ter razumevanje njihovih selitev, prehrane in življenjskih navad.
