Boštjan M. Turk: Takoj po tem, ko je postalo jasno, da je referendum o parlamentarni preiskavi zbral dovolj glasov proti, je Robert Golob dejal: “Rad bi se zahvalil tudi civilni družbi, nevladnim organizacijam in sindikatom, ki so prepoznali in razumeli pomembnost tega trenutka.” (vir) Dejal je še, da bi bil lahko brez njih rezultat pri nedeljskem odločanju bistveno drugačen.
Ta izjava je bila silno neprevidna, saj je razkrila, kje so skriti zavezniki tranzicijske levice. Razodela je, da “civilna družba in nevladne organizacije” niso ne civilne ne nevladne, temveč imajo natančno politično agendo, ki se brez izjem ujema z agendo slovenske globoke države. Še poseben udarec pa je zadal sindikatom, saj jih je razkrinkal kot transmisije istega organizma, ki nam iz zakulisja kroji usodo. Pomenljivo pa je, da so prav neodvisni sindikati lakmusov papir, kdaj je družba res demokratična. Zgodovino slovenskega osvobajanja od prejšnjega sistema namreč dolgujemo tedaj porajajočemu se neodvisnemu sindikalnemu gibanju (v korelaciji z ostalimi dejavniki, predvsem JBTZ), še posebno če upoštevamo evropski kontekst. To, da smo dediči svobode, se je namreč začelo pred 45 leti, na Poljskem, ko je prav sindikat Solidarnost začel prebijati jekleni okop sovjetskega totalitarizma.
Osmega septembra 1981, četrti dan prvega nacionalnega kongresa delegatov Neodvisnega samoupravnega sindikata Solidarnost (NSZZ Solidarność) v Gdansku, so delegati sprejeli Poslanico delavcem Vzhodne Evrope. Obrnili so se na delavce držav sovjetskega bloka in jih pozvali k ustanavljanju svobodnih, od komunistične oblasti neodvisnih sindikatov. Besedilo je bilo kratko, njegov zgodovinski pomen pa neizmeren. Nastalo je v času, ko je Sovjetski zvezi še vedno vladal Leonid Brežnjev, ko je bil spomin na nasilno zatrtje praške pomladi še kako živ in ko se je komunistični sistem predstavljal kot nepremagljiva zgodovinska nujnost. Upreti se temu je mejilo na samomorilno norost.
A se je vseeno zgodilo. Še več: poziv poljskih delavcev je zadel samo jedro komunistične ideologije. Sistem, ki je svojo legitimnost utemeljeval na domnevni oblasti delavskega razreda, se je nenadoma znašel pred milijoni delavcev, ki so zahtevali svobodo pred njim. Če bi komunistična oblast resnično predstavljala delavce, ti ne bi potrebovali neodvisnih sindikatov, da bi se pred njo branili. Prav njihova zahteva po samostojnem organiziranju je dokazovala, da je med delavskim razredom in politično oligarhijo nastal nepremostljiv prepad. Solidarnost je razgalila temeljno protislovje komunizma: oblast, ki se je razglašala za delavsko, je bila v resnici oblast nad delavci.
Tridesetega septembra letos sem imel čast sodelovati na mednarodnem simpoziju v zgodovinski dvorani BHP v Gdansku, posvečenem 45. obletnici Poslanice, ki je potekal pod pokroviteljstvom kabineta predsednika Poljske. Med častnimi gosti sta bila tudi legendarna aktivista Solidarnosti Joanna in Andrzej Gwiazda, pripadnika generacije, ki je s svojim pogumom spreminjala evropsko zgodovino. Srečanje z ljudmi, ki so bili neposredni udeleženci teh dogodkov, je imelo posebno težo.
Na simpoziju se je odprlo tudi vprašanje, ali ni bila Poslanica preveč tvegana, saj je neposredno izzivala Sovjetsko zvezo. Nekdo je uporabil prispodobo, da je nespametno buditi leva, kadar si skupaj z njim zaprt v kletki. Toda primerjava ima tudi drugo plat. Če ostaneš z levom v kletki in ne storiš ničesar, te bo prej ali slej pohrustal. Edina rešitev je… več na Požareport.
* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)
