Prvo predvolilno soočenje na PopTV v Kopru je bilo končno nekaj, kar se je splačalo gledati. Vsaj v primerjavi z dolgočasnim ping-pongom na TV Slovenija. Golob in Janša sta se končno soočila iz oči v oči, voditelja Darja Zgonc in Edi Pucer sta držala stvari pod nadzorom, dvorana je bila polna, vprašanja konkretna: davki, zdravstvo, čakalne vrste, produktivnost, BDP. Ni bilo velikega zmagovalca, a so se pokazale jasne linije.
Robert Golob (Svoboda), aktualni predsednik vlade, je prišel v polnem napadalnem stilu. Agresiven in aroganten je hitro začel z obtožbami in polresnicami. Nima namreč vsebine, zato je takšna strategija logična. Pustite ga govoriti in se bo sesedel sam vase že po nekaj stavkih. Kar se je tudi zgodilo. Že kar na začetku je začel blebetati okoli Danske. Vprašali so ga o davčnem bremenu na delo in on takoj, kot iz topa, da ima Danska ene najvišjih davkov. Zanimivo, da gre za urbani slovenski mit (glede na standard na Danskem). Davčno breme na delo na Danskem je namreč nižje kot v Sloveniji. Pa tudi zakonsko določene minimalne plače nimajo. Podobno je bilo tudi s floskulami, da največje multinacionalke kar drvijo v Slovenijo odpirat nove trge. Lepo vas prosim, no. Torej, Golob je nastopil dominantno, a brez prave substance: glasno, napihnjeno samozavestno, arogantno. Če bo nadaljeval s takšnimi nastopi, bo volivce samo še bolj razjezil in kar sam opravil pol dela nasprotnikov proti samemu sebi. Še posebej, ker ga govorica telesa izdaja v smislu, da sta v njegovi glavi samo dve osebi: on in Janez Janša kot njegov smrtni sovražnik. Nekoliko otročje in plitko, se vam ne zdi?
Janez Janša (SDS) je tokrat prišel na soočenje, za razliko od TV Slovenije, kjer je soočenje bojkotiral. Dolgo časa je potreboval za ogrevanje in na začetku ni deloval v top formi. A se je sčasoma ogrel. Vidi se, da ima politično kilometrino in temu primerno je tudi izkoristil izkušnje. Dobro je opozoril na Golobove fiaske v zdravstvu in pri davkih, izjemno dobro izpeljal verbalni spopad okoli Grenlandije z Matjažem Hanom in spotoma ošvrkal še Goloba in njegovo nepomembnost v svetovnem merilu (…” nas je ob prihodu iz Ukrajine čakalo 200 mikrofonov, Goloba pa ob obisku evropskemu Svetu trije”). Ni pa uspel zadati odločilnega udarca. Pričakujem več energije od vodje opozicije in glede na trenutne ankete tudi verjetnega novega mandatarja. Če bo šlo tako naprej, bo težko prepričal nihajoče oz. neopredeljene volivce. Moj predlog: izbrati nekaj res udarnih zaključkov (ti. “punch line”) in jih vztrajno ponavljati. Tak (nasprotnikov) primer je Golobova mantra o “treh Janševih mandatih, pa jih ni izkoristil”. Da so bili to trije mandati v 30-ih letih levih vlad je seveda nepomembno za volivce, ki se odločajo v zadnjih treh dneh pred volitvami.
Anže Logar (Demokrati) je bil predvidljiv. Je artikuliran govorec z izdelano mimiko in obnašanjem, mogoče le nekoliko preveč ponavlja klasične brezbarvne fraze, ki so bile že velikokrat slišane in marsikoga celo odbijajo. Deluje varno, a na trenutke nekoliko dolgočasno. To pa tisti, ki spremljamo takšna soočenja, ne maramo preveč. Saj lahko celo zaspimo vmes. Še najbolj zanimiv je bil njegov žolčen odziv na Hanov komentar, da bo dobil še sladkorno, če bo Logar nadaljeval s tako osladnim govorjenjem.
Jernej Vrtovec (NSi/SLS/Fokus) je imel večkrat priložnost odločilno zadeti Goloba s komentarji, saj je imel besedo kar trikrat po Golobovih izvajanjih, pa tega ni izkoristil. Vsaj ne v celoti. Raje se je zatekel med mantre o vrednotah, a brez pravega presežka. Škoda, saj je izkušen politik, le tvorba gladkih udarnih “pojočih” stavkov mu občasno dela težave. Pod črto sta bila tako Logar kot Vrtovec solidna, a zaenkrat nimata tistega udarnega faktorja, ki bi globlje zdramil volivce izven njunega balončka opredeljenih. Škoda, ker imata dobro programsko vsebino, ki je zelo konkurenčna na trgu političnih idej.
Luka Mesec (Levica) je bil verjetno najboljši na levi strani. Konkreten, brez Golobove arogance in brez Hanove servilnosti. Z izjemo trditve, da smo z dvemi častniki na Grenlandiji odvrnili Američane od prevzema teritorija, ki je sprožila krohot med ostalimi udeleženci soočenja. Njegove ideje so seveda tipično levičarske in po 4-ih letih vladanja tudi odbijajoče: davek na davek, obvezno zavarovanje, krepitev javnega, ločitev javnega in zasebnega v zdravstvu kot “civilizacijska meja” ipd. Za realno Slovenijo, ki se mora izviti iz Golobega tranzicijsko-socialističnega blata, katerega je soustvarjal tudi Mesec, je preprosto preveč radikalen. Odličen v svojem urbanem kaviar socialističnem balonu, a za realno Slovenijo jutrišnjega dne preprosto preveč komunistično skrajen in poguben.
Matjaž Han (SD) je brez odmeva, brez izstopanja, servilen in “vsegliharski”. Kaj mu je bilo treba se zapletati z Janšo v spopad okoli Grenlandije, ki ga je izgubil, verjetno ve samo on. S takšnimi nastopi ne bo prišel daleč. Verjetno bi bilo še najbolje se opravičiti volivcem za nebuloze okoli 30-ih dneh do specialista pred prejšnjimi volitvami. Predvsem pa ne nadaljevati v tej smeri tudi v letošnjih predvolilnih soočenjih v smislu, da je to dosegljivo, če pač plačaš dodatno zdravstveno zavarovanje v zasebni režiji. Zakaj se mu izpostavljanje tega zdi dobra ideja, ponovno ve spet samo on. Je pa to omenil do sedaj praktično v vseh treh TV soočenjih, tako da ne deluje več kot lapsus ali naključje.
Vladimir Prebilič (Prerod) se je doslej na vseh TV soočenjih izkazal z inovativno tezo. Gre za idejo, da bi velik del proračunskih in socialnih težav lahko pokrili z učinkovitejšim bojem proti korupciji. Izpostavlja, da letno iz slovenskega proračuna odteče kar za 3,5 milijarde evrov v korupcijske tokove in žepe posameznikov. Kako naj bi to zajezili, seveda ni jasno oz. Prebilič ne podaja konkretnih rešitev. Tudi izvedba sama je vprašljiva, saj korupcija ni nekaj izven sistema, temveč njegov sestavni del. Še več, v nekaterih vidikih tudi del kulture delovanja slovenske družbe. Na papirju se seveda vsi strinjamo o tem, da je korupcijo potrebno izkoreniniti. V praksi pa je Slovenija pregovorno tako majhna, da če dovolj globoko zarežeš v podsisteme družbe, skoraj zagotovo nož kmalu zareže tudi v … lastno roko.
Zoran Stevanović (Resni.ca) ima manjši hendikep, saj se rad zateka v populistične floskule. Zato mu voditelji oddaj ne dovoljujejo v celoti razviti misli. Ko pa jih vseeno razvije, jih ne zna pripeljati do konca oz. jih na koncu zavije v populizme. Tak primer je bila misel okoli nasprotovanja financiranju Ukrajine in zaključek, da bi bilo veliko bolje namesto denarja za orožje v Ukrajini ta sredstva nameniti za upokojence in oskrbo. Roko na srce, mogoče je to celo res, vendar bi vsaj za kamere lahko dejal, da bi bilo bolje ta denar porabiti za krepitev lastne vojske in ne mešati jabolk in hrušk tj. denarja za orožje in denarja za socialo. Prav takšne floskule ga naredijo populista in to mu v očeh javnosti zbija kredibilnost. Vsakomur je jasno, da proračunski denar za orožje pač ne preusmerjaš kar tako ad hoc za npr. dolgotrajno oskrbo ali domove za ostarele.
Soočenje je pokazalo, da leva vlada po štirih letih nima novih idej. Še vedno gradi na antijanšizmu, napadih na opozicijo in obrambi fiaskov. V moji novi knjigi Direktno jih je kar za 130 kolumen. Tudi desnica ni blestela, a je vsaj prišla s konkretnimi kritikami in izkušnjami. Ostali, ki se umeščajo nekam vmes, pa potrebujejo udarnejše nagovore, da jih bodo ljudje bolje ločili od levice ali desnice. Če si to seveda sploh želijo.
Golob je bil aroganten in glasnejši, Janša bolj vzdržljiv in veliko bolj premišljen. Pod črto smo po soočenju še brez velikih zmag, a volitve so še odprte. Če desnica zbere energijo in se nekoliko bolj enotno in PR učinkovito postavi proti levi aroganci tudi na soočenjih, je zmaga realna. Drugače pa nas lahko čakajo še nadaljnja štiri leta tega kaosa.
