Evropski raziskovalni svet (ERC) opozarja, da države, kot je Slovenija, še vedno zaostajajo pri pridobivanju najprestižnejših raziskovalnih sredstev v Evropi. Nova analiza kaže, da razlike niso naključne, ampak posledica dolgoročnih strukturnih omejitev.
Slovenija spada med tako imenovane »widening« države – skupino, ki se težje prebija do financiranja za vrhunske raziskave. Razkorak se kaže predvsem pri uspešnosti na razpisih ERC, ki veljajo za enega ključnih meril znanstvene odličnosti v Evropi.
Razlike niso le v denarju
Po ugotovitvah ERC problem ni zgolj v višini sredstev. Raziskovalce omejuje širši sistem – od akademskega okolja in nacionalnih vlaganj do dostopa do mednarodnih mrež.
Velik izziv ostaja tudi priprava prijav. V državah z močnejšimi raziskovalnimi sistemi imajo raziskovalci več podpore, kar povečuje možnosti za uspeh. V »widening« državah je ta podpora pogosto šibkejša.
ERC izpostavlja tudi manj vidne ovire. Jezik, akademska kultura in celo samozavest raziskovalcev lahko vplivajo na to, ali se sploh odločijo za prijavo.
Napredek obstaja, a razkorak ostaja
V zadnjem desetletju so številne države uvedle programe za izboljšanje uspešnosti. Več kot 15 jih danes že financira projekte, ki so bili na evropski ravni dobro ocenjeni, a niso prejeli sredstev.
Takšni ukrepi pomagajo ohranjati raziskovalni potencial in povečujejo možnosti za prihodnje uspehe.
Slovenija med bolj izpostavljenimi primeri
Analiza ERC Slovenijo izpostavlja kot eno od držav, ki je v zadnjih letih naredila opaznejši napredek. Ključno vlogo ima sistem podpore, ki ga država razvija že od leta 2010.
Ta vključuje financiranje projektov, ki niso dobili evropskih sredstev, ter dodatne programe za pripravo prijav in intervjuje. Pri tem sodelujejo tudi raziskovalci, ki so sredstva ERC že pridobili.
Po podatkih ministrstva se to kaže tudi v praksi – število projektov ERC, ki jih pridobijo slovenski raziskovalci, postopno narašča.
Dolgoročne spremembe ostajajo ključne
V zadnjih letih so bile sprejete tudi širše spremembe na ravni sistema, od večjega financiranja do večje avtonomije raziskovalnih institucij.
Kljub temu analiza jasno kaže, da napredek ni samoumeven. Brez dolgoročnih vlaganj in stabilnega okolja bodo razlike med državami ostale.
Vprašanje tako ni več, ali lahko države, kot je Slovenija, zmanjšajo zaostanek, ampak kako hitro – in ali bodo imele za to dovolj podpore.
