Evropski parlament bo Angeli Merkel podelil odlikovanje za evropske zasluge

Nekdanja nemška kanclerka Angela Merkel bo ta teden v Strasbourgu prejela novi evropski red za zasluge, s katerim Evropski parlament nagrajuje posameznike za prispevek k evropskemu povezovanju, demokraciji in evropskim vrednotam. Toda priznanje bo hkrati znova odprlo tudi razpravo o eni najbolj vplivnih in hkrati najbolj spornih političnih zapuščin sodobne Evrope.

Merklova bo uvrščena v najvišjo kategorijo “ugledna članica”, skupaj z ukrajinskim predsednikom Volodimirjem Zelenskim in nekdanjim poljskim predsednikom Lechom Wałęso. Simbolna povezava treh političnih figur po oceni Bruslja predstavlja demokratični odpor, evropsko enotnost in politično vzdržljivost.

Odločitev Evropskega parlamenta hkrati kaže tudi na način, kako evropske institucije danes interpretirajo obdobje, ki ga je zaznamovalo 16 let Merklove na čelu Nemčije.

Kanclerka kriznega upravljanja

Angela Merkel je evropsko politiko zaznamovala predvsem s previdnim, pragmatičnim in izrazito institucionalnim slogom vodenja. Redko je nastopala z velikimi ideološkimi govori o prihodnosti Evrope, njena politika pa je temeljila predvsem na iskanju kompromisov in stabilnosti.

Nemci so ji nadeli vzdevek “Mutti”, ki je simboliziral občutek politične varnosti in predvidljivosti v času številnih evropskih kriz.

Prav v njenem obdobju se je Evropska unija soočila z vrsto prelomnih pretresov: dolžniško krizo evroobmočja, rusko priključitvijo Krima, brexitom, prvo administracijo Donalda Trumpa, migrantsko krizo ter pandemijo covida-19. Številni evropski voditelji so Merklovo v teh letih videli kot ključno stabilizatorko evropskega projekta.

Nemški evropski poslanec Terry Reintke je ob tem dejal, da je Merklova “bistveno prispevala k skupnemu reševanju kriz v Evropi”, njeni nasledniki pa bi se po njegovem mnenju iz tega pristopa lahko marsikaj naučili.

Podporniki Merklove kot enega ključnih dosežkov izpostavljajo ohranjanje evropske kohezije v trenutkih, ko je bila Evropska unija pod močnim pritiskom razdrobljenosti.

Med evrsko krizo je vztrajala pri ohranitvi Grčije v območju evra kljub velikemu domačemu političnemu pritisku v Nemčiji. Med brexitom je pomagala ohraniti enotno evropsko pogajalsko fronto proti Londonu, v času Trumpovih kritik Nata in EU pa je postajala vse pomembnejše politično sidro liberalne Evrope.

Njena izjava iz leta 2017, da morajo Evropejci “vzeti svojo usodo v svoje roke”, danes pogosto velja za enega prvih jasnih signalov o spreminjanju transatlantskih odnosov in zmanjševanju evropskega zaupanja v ameriško varnostno zaščito.

Simbol evropskega političnega centra

Evropske institucije Merklovo pogosto predstavljajo tudi kot simbol tehnokratske demokracije in politike konsenza v času vse močnejšega populizma in politične polarizacije.

Predsednik Evropske ljudske stranke Manfred Weber jo je ob napovedi priznanja označil za “veliko Evropejko”, številni v Bruslju pa nagrado razumejo tudi kot obrambo tradicionalnega evropskega političnega centra, ki je v zadnjih letih pod vse večjim pritiskom.

Toda prav ta slog vodenja ostaja tudi eden glavnih predmetov kritik.

Francoska socialistična evropska poslanka Chloé Ridel je Merklovo označila za “fascinantno protislovje”.

“Po eni strani impresivna državnica redkega formata, po drugi strani pa slaba zapuščina za Evropo,” je dejala. Po njenem mnenju v času Merklove ni bilo storjenega dovolj za dolgoročno evropsko suverenost in strateško pripravljenost.

Migracije, Rusija in Kitajska ostajajo najspornejši deli njene zapuščine

Največ kritik je Merklova deležna zaradi svoje migracijske politike iz leta 2015 ter zaradi dolgoletnega gospodarskega približevanja Rusiji in Kitajski.

Njena odločitev o odprtju nemških meja več sto tisoč beguncem iz Sirije, Iraka in Afganistana je postala eno najbolj polarizirajočih vprašanj sodobne evropske politike. Podporniki so v odločitvi videli humanitarno dejanje in izraz evropskih vrednot, kritiki pa so ji očitali, da je spodbudila velike migracijske tokove ter poglobila politične delitve v Evropski uniji.

Migracijska kriza je po oceni številnih analitikov okrepila skrajno desna gibanja po Evropi in dodatno zaostrila odnose med vzhodnimi in zahodnimi članicami EU glede vprašanj suverenosti in migracij.

Enako ostre so danes tudi razprave o njeni energetski in gospodarski politiki do Rusije. Nemška odvisnost od ruskega plina, ki jo simbolizira projekt Severni tok, se po ruski invaziji na Ukrajino pogosto ocenjuje kot ena največjih strateških napak evropske politike zadnjih dveh desetletij.

Kritiki Merklovi očitajo, da je podcenjevala geopolitične ambicije Vladimirja Putina ter da je gospodarsko stabilnost postavila pred dolgoročno strateško odpornost Evrope. Podobne očitke sproža tudi njena politika do Kitajske in velika odvisnost nemškega gospodarstva od izvoza.

Vprašanje, ali bo zgodovina Merklovo videla predvsem kot voditeljico, ki je Evropo stabilizirala v času kriz, ali kot političarko, ki je odlagala soočenje z geopolitičnimi realnostmi, pa ostaja odprto.