V slovenski politiki je integriteta vedno bolj podobna elastiki. Malo jo raztegneš, malo prilagodiš, potem pa se ti zgodi, da poči. Robert Golob jo je pred volitvami nosil kot moralni oklep. Obljubil je odstop, če bi se izkazalo, da je kršil integriteto. Prepričljivo. Odločno. Skoraj svetniško.
Zdaj, ko je Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) ugotovila kršitev, Golob mirno sporoča, da to ni dovolj za odstop. Ni zadosten dokaz. Ni prava ugotovitev. Vse skupaj je “interpretacija”.
A tu ne gre zgolj za dve SMS sporočili. Gre za vplivanje na delo represivnega organa. Ob tem pa še za vzorec. Gre za to, da je v slovenski politiki spet potrjeno staro pravilo: morala je praviloma orožje proti nasprotniku, ne pa merilo za lastno ravnanje. Ko so “naši” na udaru, se integriteta raztopi v izgovorih. Ko so “drugi”, pa se jo postavi na piedestal.
Golobova logika je nevarna. Pravi: “Najvišja integriteta je držati besedo volivcem.” Pri tem pa ignorira institucijo, ki je ustanovljena prav zato, da presoja integriteto nosilcev oblasti. V prevodu to pomeni, da sta zakon in nadzor pomembna le, dokler sta koristna. Ko postaneta ovira, čez noč postaneta “mnenje”.
A pozor, če lahko premier kar sam odloča, kaj je integriteta in kaj ne, je na mestu vprašanje: zakaj sploh imamo KPK? Zakaj imamo pravila? Zakaj imamo pravo v državi, če se jo upravlja po sistemu “jaz tako čutim”?
Koalicija ob tem igra predvidljivo. Svoboda brezpogojno stoji za svojim vodjo. SD taktizira. Levica molči. Vsi skupaj pa delujejo kot posadka ladje, ki sicer vidi luknjo v trupu, a se raje pretvarja da to ni nič takšnega, kot da bi izstopila z resno poškodovane barke. Ker priznanje napake pomeni tveganje. Tišina pa pomeni oblast.
Mediji so pričakovano razdeljeni. Eni minimalizirajo, češ “samo dve SMS sporočili”, drugi napihujejo. A bistvo ni v številu SMS-ov. Bistvo je v tem, ali bodo obstajale posledice. In ko Golob reče, da bodo “volivci presodili”, je to priročen alibi. Volitve niso sodišče. Volitve so predvsem tekmovanje v priljubljenosti.
Slovenija danes ne tone zato, ker bi bilo preveč afer. Tone zato, ker afere nimajo pravnih in moralnih posledic. Ker smo dovolili, da oblast sama sebi piše pravila, institucije pa služijo kot kulisa.
Ko premier enkrat ugotovi, da lahko obljube prekliče, integriteto relativizira, ugotovitve institucij zavrne, ob vsem tem pa še govori o “odgovornosti do volivcev”, smo prišli na nevarno točko. Na točko, ko politika ne odgovarja več državljanom, ampak jih dobesedno vzgaja v poslušnost.
Dvojna merila niso samo nekakšna neprijetnost. So strup. Ker govorijo preprosto resnico: nekateri so enaki pred zakonom, drugi pa so enakopravnejši. Ko pa v državi začne veljati takšno pravilo, je demokracija samo še dekoracija. In integriteta? Samo še beseda, s katero se maha, dokler ne začne boleti “naših”.
