Jonathan, 194-letna orjaška želva z otoka Sveta Helena, je najstarejša znana živeča kopenska žival. Znanstveniki so zdaj analizirali njegov genom in epigenom ter odkrili posebnosti, povezane s popravljanjem DNK, presnovo, zaščito pred rakom in ohranjanjem celične energije. Toda opozarjajo, da recepta za izjemno dolgo življenje še niso našli.
Jonathan je aldabrska orjaška želva, ki naj bi se izvalila okoli leta 1832. Na otok Sveta Helena v južnem Atlantskem oceanu je prispel leta 1882, takrat že popolnoma odrasel. Danes živi na posestvu Plantation House, uradni rezidenci otoškega guvernerja.
Mednarodna skupina raziskovalcev je sekvencirala njegov genom in analizirala epigenom – kemične oznake na DNK, ki vplivajo na vklapljanje in izklapljanje genov. Ugotovitve so objavili v reviji Science Advances.
Posebnosti v pomembnih poteh staranja
Znanstveniki so pri Jonathanu odkrili 287 edinstvenih genskih različic, med njimi takšne, ki so povezane s popravljanjem poškodovane DNK, uravnavanjem vnetij in inzulina, delovanjem telomer ter zaviranjem nastanka tumorjev.
Telomere so zaščitne strukture na koncih kromosomov, ki se s staranjem praviloma krajšajo. Pomembne so tudi mitohondrije, drobne strukture v celicah, ki skrbijo za proizvodnjo energije. Njihovo slabše delovanje velja za enega od značilnih spremljevalcev staranja.
“Narava je uganko staranja že rešila na izjemne načine, Jonathanov genom pa ponuja načrt celične odpornosti,” je ob predstavitvi raziskave dejal njen starejši avtor Stephen Clark iz ameriške neprofitne raziskovalne organizacije Kallel.
Jonathan ima tudi dodatne kopije gena, povezanega z beljakovino, ki pomaga odstranjevati postarane in rakave celice. Kljub temu raziskovalci še ne morejo potrditi, katere od odkritih različic so dejansko pripomogle k njegovi izjemni starosti.
Nekatera genska “stikala” ostajajo presenetljivo urejena
Še posebno zanimivi so bili rezultati analize epigenoma. Raziskovalci so Jonathanove vzorce primerjali z vzorci štirih drugih aldabrskih želv, starih od pet let do pozne odraslosti.
Pri staranju se razporeditev kemičnih oznak na DNK običajno začne spreminjati in postaja manj urejena. Pojav znanstveniki opisujejo kot naraščanje metilacijske entropije. Poenostavljeno bi lahko rekli, da postajajo navodila za vklapljanje in izklapljanje genov sčasoma vse manj jasna.
Jonathanov epigenom je pokazal številne spremembe, pričakovane pri zelo stari živali. Toda na območjih, ki uravnavajo gene za delovanje mitohondrijev, obdelavo RNK in popravljanje DNK, je bila stopnja neurejenosti presenetljivo nizka. Na nekaterih od teh območij je bil Jonathan bolj podoben petletni želvi kot drugim odraslim primerkom.
Raziskovalci domnevajo, da je prav natančno in stabilno delovanje teh genov pomembno za ohranjanje učinkovite proizvodnje energije in popravljanje poškodb v celicah.
Ena želva še ne razkrije skrivnosti dolgoživosti
Rezultate je treba razlagati previdno. Raziskava temelji na enem izjemno starem osebku, njegov epigenom pa so primerjali le s štirimi drugimi želvami. Zato še ni mogoče ugotoviti, ali so odkrite posebnosti značilne samo za Jonathana ali tudi za druge zelo dolgožive orjaške želve.
K njegovemu dolgemu življenju so lahko prispevali tudi okolje, tropsko podnebje in skrbno nadzorovana prehrana. Raziskovalci poudarjajo, da ugotovitev ni mogoče neposredno prenesti na človeka.
Jonathan je kljub starosti še vedno dejaven in ima dober tek, čeprav je zaradi sive mrene večinoma slep. Njegov primer pa znanstvenikom ponuja redek vpogled v to, kako lahko nekateri organizmi skoraj dve stoletji ohranijo ključne celične sisteme dovolj stabilne za preživetje.
