Čeprav orangutani veljajo za najbolj samotarske med človeku podobnimi opicami, njihove matere očitno dobro poznajo družabne potrebe svojih mladičev. Petnajstletna raziskava kaže, da orangutanke spreminjajo svoje poti in prepotujejo večje razdalje, da bi mladičem omogočile igro z vrstniki podobne starosti. Zaradi tega porabijo več energije in manj časa namenijo hranjenju.
Raziskovalci so analizirali približno 32.600 ur opazovanj 31 parov mater in mladičev divjih bornejskih orangutanov. Živali so spremljali na raziskovalni postaji Tuanan v indonezijskem delu Bornea.
Izsledke so objavili v znanstveni reviji Proceedings of the National Academy of Sciences (PNAS). Pri raziskavi so sodelovali znanstveniki z Inštituta Maxa Plancka za vedenje živali, Univerze v Zürichu, indonezijske univerze Universitas Nasional in ameriške univerze Rutgers.
Matere se približajo območju primernega vrstnika
Orangutanke večino časa preživijo same s svojim najmlajšim mladičem, ki je lahko od matere odvisen sedem let ali več. Ker običajno skotijo le enega mladiča in med posameznimi rojstvi mine več let, njihovi potomci nimajo bratov ali sester podobne starosti, s katerimi bi se lahko igrali.
Raziskovalci so ugotovili, da so orangutanke z mladiči podobne starosti intenzivneje uporabljale skupne dele gozda, njihovi mladiči pa so se pogosteje igrali skupaj. Povezava je ostala opazna tudi po upoštevanju sorodstvenih vezi med materami in razpoložljivosti sadja.
Gibanje mater je pokazalo, da srečanja najverjetneje niso bila naključna. Že dan pred igro so se začele pomikati proti osrednjemu območju druge orangutanke, po srečanju pa so se usmerile nazaj proti svojemu običajnemu območju.
“Zdi se, da matere svojim mladičem poiščejo igralne partnerje, ki so jim telesno in razvojno primerni,” je pojasnil prvi avtor raziskave Odd T. Jacobson z Inštituta Maxa Plancka.
Več poti in manj časa za hrano
Takšni “igralni zmenki” imajo za matere tudi merljivo ceno. Na dneve, ko so se mladiči igrali z vrstniki, so orangutanke prepotovale daljše razdalje in manj časa namenile hranjenju. Več so se gibale tudi v dneh neposredno pred srečanjem in po njem.
Druženja so bila sicer razmeroma redka. Igro med mladiči so raziskovalci zabeležili na približno šestih odstotkih vseh dni opazovanja oziroma približno enkrat na 20 dni. Ko je do srečanja prišlo, so se mladiči skupaj igrali povprečno okoli 20 minut.
Kot je ob objavi raziskave poudarila Maria van Noordwijk, matere mladičem poleg hrane in varnosti očitno zagotavljajo tudi dostop do pomembnih družbenih izkušenj. Igra z vrstniki mladim živalim pomaga razvijati telesne, miselne in socialne sposobnosti.
Raziskovalci še ne vedo, ali mladiči zaradi teh srečanj pozneje lažje preživijo ali dosežejo večji razmnoževalni uspeh. Ugotovitve pa kažejo, da lahko skrb za potomce pri samotarskih vrstah vključuje tudi presenetljivo premišljeno urejanje njihovega družabnega življenja.
