Vprašanje, ali je bolje voziti s polnim ali skoraj praznim rezervoarjem, se med vozniki pojavlja že desetletja. Nekateri prisegajo na točenje „za deset evrov“, drugi rezervoar napolnijo do roba ob vsaki priložnosti. Tehnika sodobnih vozil pa ponuja precej bolj jasen odgovor, kot bi pričakovali.
Pri večini današnjih avtomobilov je črpalka za gorivo nameščena neposredno v rezervoarju. Njeno hlajenje ni ločen sistem, temveč naloga goriva samega. Ko je nivo nizek, se črpalka segreva hitreje, kar dolgoročno pomeni večjo obrabo in v skrajnem primeru tudi okvaro.
Nizek nivo goriva ima še eno, pogosto spregledano posledico. Na dnu rezervoarja se sčasoma nabirajo nečistoče in usedline. Pri skoraj praznem rezervoarju jih sistem lažje potegne v filter in naprej proti injektorjem, kar povečuje obremenitev celotnega dovodnega sklopa.
Po drugi strani stalno vožnja s polnim rezervoarjem ni idealna rešitev. Gorivo ima maso, poln rezervoar pa pomeni dodatnih 30, 40 ali celo več kilogramov. V mestni vožnji to prinaša nekoliko višjo porabo in večjo obremenitev podvozja, zlasti na krajših relacijah, kjer se vsak dodaten kilogram hitro pozna.
Razlike niso drastične, a pri sodobnih vozilih, kjer se poraba meri v decilitrih, je tudi ta faktor del celotne slike.
Zlata sredina rezervoarja
Avtomobilski tehniki in mehaniki se praviloma strinjajo, da je za vsakdanjo uporabo najbolj smiselno območje med četrtino in tremi četrtinami rezervoarja. Takšna raven zagotavlja dovolj goriva za hlajenje črpalke, hkrati pa ne pomeni nepotrebne mase.
Poleg tega vozniku omogoča tudi psihološko prednost: dovolj rezerve za nepričakovane zastoje, obvoze ali daljše razdalje med bencinskimi servisi, ne da bi se bilo treba zanašati na opozorilno lučko.
Dizel ima še strožja pravila
Pri dizelskih motorjih je previdnost še pomembnejša. Zelo nizek nivo goriva lahko povzroči vdor zraka v sistem, kar se pogosto konča s težavami pri zagonu. V določenih primerih je potrebno celo ročno odzračevanje sistema, kar pomeni dodaten obisk delavnice.
Zato velja nenapisano pravilo, da se dizelskih vozil ne vozi do roba rezerve, temveč se gorivo dotoči prej kot pri bencinskih motorjih.
Kondenzacija in dolga mirovanja
Posebna zgodba so vozila, ki dalj časa stojijo. V takšnih primerih je priporočljivo, da je rezervoar napolnjen vsaj do polovice. Manj zraka v rezervoarju pomeni manj možnosti za nastanek kondenzacije, ki lahko pri starejših ali manj zaščitenih sistemih povzroča korozijo in težave z gorivom.
Lučka naj ostane opozorilo
Opozorilna lučka za gorivo je zasnovana kot varnostna rezerva, ne kot vsakodnevni način vožnje. Redno zanašanje nanjo pomeni večjo obremenitev črpalke in večje tveganje za težave v sistemu.
V praksi se kot najbolj zdrava navada izkaže točenje goriva, ko kazalnik pade proti četrtini rezervoarja. Poln rezervoar ima svoje mesto predvsem pred daljšimi potovanji, ko dodatna masa odtehta varnost in brezskrbnost na poti.
