Na odmaknjenem atolu Aldabra v Indijskem oceanu živi okoli 183.000 orjaških želv – več, kot imajo celotni Sejšeli prebivalcev. Nova raziskava je pokazala, da je največja prostoživeča populacija orjaških želv na svetu številčna in razmeroma stabilna, vendar znanstveniki opozarjajo, da nova ocena ne pomeni, da se je njihovo število v zadnjih desetletjih nenadoma podvojilo.
Raziskovalci Univerze v Exeterju in Fundacije Sejšelskih otokov so analizirali podatke, zbrane na Aldabri med letoma 2018 in 2022. Rezultate so objavili v znanstveni reviji Ecology and Evolution.
Njihova povprečna ocena znaša približno 183.000 odraslih in odraščajočih aldabrskih orjaških želv. Mladičev zaradi njihovega skrivanja v gostem rastju niso mogli zanesljivo vključiti, zato se izračun nanaša predvsem na večje in lažje opazne živali.
Želve, ki jih prejšnji popisi niso videli
Najpogosteje citirana starejša ocena iz poznih 90. let je govorila o približno 100.000 želvah. Razlika bi lahko ustvarila vtis, da se je populacija v dobrih dveh desetletjih skoraj podvojila, vendar neposredna primerjava ni mogoča.
Starejši popisi namreč niso ustrezno upoštevali živali, ki so bile navzoče, a jih opazovalci niso videli. Želve se pogosto zadržujejo v senci ali gostem grmičevju, kjer jih je precej težje odkriti kot na odprtih travnatih površinah.
Raziskovalci so zato uporabili statistični model, ki poleg dejansko opaženih živali upošteva tudi verjetnost, da so nekatere ostale skrite. V izračun so vključili razlike med posameznimi življenjskimi okolji, oddaljenost živali od opazovalcev in spreminjanje vidljivosti.
Nova številka zato ne dokazuje, da se je populacija od leta 1999 podvojila. Kaže predvsem, da so starejše metode njeno velikost verjetno podcenjevale. Podatki kljub temu dopuščajo možnost, da se je število želv v daljšem obdobju dejansko povečalo.
Največje gostote so raziskovalci ocenili na značilnih nizkih travnatih površinah, imenovanih “želvja trata”. Veliko živali živi tudi na odprtih skalnatih območjih in v redkejšem grmičevju, v gostem rastju in mangrovah pa jih je precej težje opaziti.
Od manj kot tisoč do največje populacije na svetu
V 19. stoletju so ljudje aldabrske orjaške želve množično lovili za hrano. Njihova populacija se je zmanjšala na manj kot tisoč živali, vrsta pa se je znašla na robu izginotja.
Aldabra je leta 1981 postala strogi naravni rezervat, leto pozneje pa je bila uvrščena na Unescov seznam svetovne dediščine. Dolgotrajna zaščita je želvam omogočila okrevanje. Pomemben korak je bila tudi odstranitev podivjanih koz, ki so uničevale rastje in želvam odvzemale hrano ter senco. Zadnje so z atola odstranili leta 2012.
Orjaške želve niso le znamenitost Aldabre. Kot veliki rastlinojedci širijo semena, oblikujejo rastje in ustvarjajo življenjski prostor za druge vrste, zato jih raziskovalci opisujejo kot ključne graditelje otoškega ekosistema.
Kljub spodbudnim številkam nevarnosti ostajajo. Podnebne spremembe lahko prinesejo daljša sušna obdobja, manj hrane in sence ter dvig morske gladine. Na atolu še vedno živijo tudi podivjane mačke in črne podgane, ki plenijo jajca in mladiče.
Nova ocena tako ni končna točka, temveč izhodišče za spremljanje populacije. Raziskovalci bodo lahko z enako metodo v prihodnjih desetletjih hitreje zaznali morebitno zmanjševanje števila teh izjemnih živali.
