Skupna ameriško-izraelska vojaška operacija v Iranu je na svetovne energetske trge vrnila strah pred motnjami v dobavi nafte. Napadi, ki so sprožili iranski povračilni odziv in eksplozije v več državah Perzijskega zaliva, povečujejo tveganje širšega regionalnega konflikta – z neposrednimi posledicami za cene surove nafte.
Kot poroča Euronews, se trgovci pripravljajo na možnost, da bi zaostrovanje razmer vplivalo na dobavne poti, predvsem prek Hormuške ožine, ene ključnih svetovnih energetskih žil.
Iran ostaja med desetimi največjimi proizvajalci nafte na svetu. Po podatkih organizacije OPEC država trenutno proizvede približno 3,1 milijona sodčkov na dan, čeprav je pred uvedbo ameriških sankcij leta 1979 proizvodnja dosegala okoli 6 milijonov sodčkov dnevno.
Njegova nafta velja za razmeroma poceni za pridobivanje. Stroški proizvodnje znašajo približno 10 dolarjev na sod, kar je občutno manj kot v Združenih državah ali Kanadi, kjer se stroški gibljejo med 40 in 60 dolarji na sod. Podobno nizke proizvodne stroške imajo predvsem Savdska Arabija, Irak, Kuvajt in Združeni arabski emirati.
Večina iranskega izvoza je usmerjena na Kitajsko – več kot 80 odstotkov pošiljk konča v kitajskih rafinerijah. Vsaka resnejša motnja v iranski proizvodnji ali izvozu bi tako vplivala ne le na regionalne, temveč tudi na globalne energetske tokove.
Hormuška ožina kot ključna točka tveganja
Največja nevarnost za naftne trge ni zgolj obseg iranske proizvodnje, temveč možnost zaprtja Hormuške ožine. Skozi ta pomorski koridor letno preide približno petina svetovne porabe tekoče nafte. Po podatkih ameriške Uprave za energetske informacije (EIA) je leta 2024 skozi ožino dnevno potovalo okoli 20 milijonov sodčkov surove nafte.
Ožina je dovolj globoka in široka za največje tankerje na svetu, hkrati pa alternativnih poti za izvoz nafte iz Perzijskega zaliva skoraj ni. Prav zato vsaka grožnja z zaprtjem takoj sproži odziv na trgih.
Iran je v zadnjih tednih večkrat opozoril na možnost zapore ožine in izvedel vojaške vaje z bojnim streljanjem, pri čemer je kritični pomorski koridor začasno zaprl. To se je zgodilo v času, ko so se napetosti med Washingtonom in Teheranom stopnjevale zaradi pogajanj o omejitvi iranskega jedrskega programa.
Če bi se konflikt razširil ali bi bila plovna pot dejansko zaprta, bi to lahko povzročilo občuten skok cen nafte. Trgi so v preteklosti na podobne grožnje reagirali z naglimi podražitvami, saj je svetovna oskrba močno odvisna od stabilnosti v Perzijskem zalivu.
