Duševne stiske mladih je treba prepoznati čim prej, pomoč pa mora biti dostopna tam, kjer jo mladi najpogosteje iščejo – v šolah, lokalnem okolju in zdravstvenem sistemu. To je bilo osrednje sporočilo zaključne konference Skupaj za duševno zdravje mladih, ki sta jo pripravila Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) in Inštitut Andrej Marušič Univerze na Primorskem.
V ospredju konference so bili rezultati dveh večletnih projektov, namenjenih zgodnjemu odkrivanju težav v duševnem zdravju, preprečevanju samomorilnega vedenja ter krepitvi podpore strokovnim delavcem, ki delajo z mladostniki.
Domen Kralj, vodja projekta Zgodnja prepoznava težav in preventivno delo z mladostniki na NIJZ, je poudaril, da je pobuda za projekt prišla neposredno od mladih.
“Kar smo v teh treh letih dosegli, dokazuje, da je mogoče graditi sistem podpore mladim, ki je hkrati dosegljiv, varen in strokoven,” je dejal.
Pomoč mora biti dosegljiva tam, kjer so mladi
Strokovnjaki opozarjajo, da je mladostništvo eno ključnih obdobij za razvoj čustvenih in socialnih veščin. Zato morajo biti preventivni programi prisotni v okoljih, kjer mladi preživijo največ časa.
V okviru programa To sem jaz nastaja zbirka priročnikov za samopomoč, med katerimi je tudi priročnik Za krmilom svoje jeze. Ta je bil letos razdeljen osnovnim in srednjim šolam ter dijaškim domovom po Sloveniji.
Ksenija Lekić z NIJZ je ob tem opozorila, da gradiva sama po sebi niso dovolj.
“Odrasli moramo to, kar o ravnanju z jezo učimo mlade, najprej uresničevati sami,” je poudarila.
Pilotna presejanja pokazala dobre rezultate
Pomemben del projektov je bilo tudi pilotno presejanje za zgodnje odkrivanje težav v duševnem zdravju. Po oceni strokovnjakov se je pristop izkazal za izvedljivega, ključno pa je, da ga spremljajo jasni postopki nadaljnje obravnave.
Vodja Programa ZDAJ na NIJZ Polonca Truden Dobrin je poudarila, da uspešno presejanje zahteva tesno sodelovanje med šolskim in zdravstvenim sistemom.
“Za nadaljnji razvoj presejanja in učinkovitega ukrepanja je pomembno sodelovanje med šolskim in zdravstvenim sistemom, tako da je mladim, ki potrebujejo dodatno podporo, zagotovljena ustrezna nadaljnja obravnava,” je dejala.
Dolgoročni cilj je po njenih besedah pravočasno prepoznati mlade v stiski in jim zagotoviti ustrezno podporo, še preden se težave poglobijo.
Programi zmanjšujejo tveganje za samomorilno vedenje
Posebno pozornost so na konferenci namenili preprečevanju samomorilnega vedenja med mladimi. V Slovenskem centru za raziskovanje samomora takšne programe izvajajo že več kot 17 let.
Profesorica Vita Poštuvan z Inštituta Andrej Marušič je predstavila rezultate projekta A (se) štekaš?!?, v okviru katerega izvajajo psihoedukativne delavnice za mladostnike.
Po njenih besedah takšne delavnice “znanstveno preverjeno za 50 odstotkov znižujejo pojavnost samomorilnega vedenja med mladostniki”.
Projekt vključuje tudi poglobljeno presejanje težav v duševnem zdravju, sodelovanje s šolami ter podporo v najtežjih primerih, kot so poskusi samomora ali samomor.
Poštuvanova je izpostavila tudi velik pomen usposobljenih odraslih.
“Mladi v stiski potrebujejo odrasle, ki znajo stisko prepoznati, se z njimi pogovoriti in jih usmeriti k pomoči,” je dejala.
Strokovnjaki opozarjajo, da posamezni projekti sicer prinašajo pomembne rezultate, trajnejši učinki pa bodo mogoči le, če bodo dobre prakse postale del rednega delovanja šolstva, zdravstva, socialnega varstva in lokalnih skupnosti. V okviru projekta Ker te štekam so zato posebno pozornost namenili tudi usposabljanju strokovnih delavcev ter vzpostavljanju regionalnih podpornih centrov v Ljubljani, Mariboru in Kopru.
Koordinatorka projekta Nuša Zadravec Šedivy je poudarila, da so prav učitelji, svetovalni delavci in drugi strokovnjaki pogosto prvi, ki opazijo stisko mladostnika. Izsledki projekta po njenih besedah kažejo, da dodatna izobraževanja pomembno povečujejo njihovo znanje in občutek usposobljenosti za ukrepanje.
Sklep konference je bil jasen: učinkovita pomoč mladim zahteva povezan sistem, v katerem šole, zdravstvene ustanove, socialne službe, nevladne organizacije, družine in lokalna okolja delujejo usklajeno, pomoč pa je mladim dostopna pravočasno in brez stigme.
