Papež Leon XIV. je opozoril, da demokracija lahko ostane stabilna le, če temelji na moralnem zakonu in jasnem razumevanju človekovega dostojanstva. V nasprotnem primeru, kot je zapisal, obstaja nevarnost, da se spremeni bodisi v „tiransko vladavino večine bodisi v masko za prevlado gospodarskih in tehnoloških elit“.
V sporočilu udeležencem plenarnega zasedanja Papeške akademije za družbene vede je poudaril, da je razprava o moči, demokraciji in preoblikovanju mednarodnega reda v času zaostrenih geopolitičnih razmer posebej aktualna.
Moč kot sredstvo za skupno dobro
Papež je izpostavil, da katoliški družbeni nauk moč razume kot sredstvo, ne kot cilj.
„Moč mora biti usmerjena v skupno dobro,“ je zapisal in dodal, da legitimnost oblasti ne izhaja iz kopičenja gospodarske ali tehnološke moči, temveč iz načina, kako se ta moč uporablja.
Pri tem je poudaril pomen modrosti in moralnih vrlin, kot so pravičnost, pogum in zmernost, ki po njegovih besedah omogočajo odgovorno odločanje in preprečujejo zlorabe oblasti.
Demokracija kot več kot postopek
Po njegovih besedah demokracija ni zgolj tehnični postopek odločanja, temveč temelji na priznanju dostojanstva vsakega posameznika.
„Demokracija priznava dostojanstvo vsake osebe in vsakega državljana poziva k odgovorni udeležbi pri uresničevanju skupnega dobrega,“ je zapisal.
Ob tem se je skliceval tudi na papeža Janeza Pavla II., ki je poudarjal pomen demokracije kot sistema, ki omogoča sodelovanje državljanov pri političnih odločitvah ter nadzor nad oblastjo.
Vendar pa je znova opozoril, da brez moralnih temeljev tak sistem hitro izgubi ravnotežje.
Koncentracija moči kot tveganje
Papež je posebej opozoril na naraščajočo koncentracijo moči v svetu.
„Koncentracija tehnološke, gospodarske in vojaške moči v rokah peščice ogroža demokratično udeležbo narodov in mednarodno soglasje,“ je zapisal.
Po njegovem mnenju se mednarodni red ne more graditi zgolj na ravnotežju moči ali tehnokratskem pristopu, temveč mora temeljiti na pravičnosti in sodelovanju.
V času spreminjajočih se zavezništev in strateških rivalstev je po njegovih besedah nujno „na novo premisliti načine mednarodnega sodelovanja“.
Poziv k prenovi in odgovorni rabi moči
Papež je opozoril, da bi morale politične in mednarodne institucije slediti načelom subsidiarnosti ter iskati nove oblike sodelovanja, ki bodo bolj vključujoče in stabilne.
Ob tem je izpostavil, da prava moč ne temelji na prevladi, temveč na sposobnosti gradnje skupnosti.
„Božja moč ne prevladuje, temveč zdravi in obnavlja,“ je zapisal in dodal, da mora prav ta logika zaznamovati tudi človeško delovanje.
Po njegovih besedah je ključna „kultura sprave“, ki lahko preseže ravnodušnost in občutek nemoči ter prispeva k trajnejšemu miru.
Na koncu je izrazil upanje, da bodo razprave na zasedanju prispevale k boljšemu razumevanju legitimne rabe moči, krepitvi demokracije in oblikovanju mednarodnega reda, ki služi skupnemu dobremu.
„Mir ni zgolj odsotnost konflikta, temveč sad pravičnosti,“ je zapisal.
