Institucije naj bi varovale zdravje ljudi, vendar se pogosto zdi, da varujejo interese industrije. Zakaj preventiva ni to, kar nam prodajajo — in zakaj je čas, da povemo resnico.
Več kot dvajset let delam z ljudmi, ki so izgubili zdravje, energijo ali upanje. K meni pridejo v trenutkih, ko so najbolj ranljivi – ko jim zdravniki priznajo, da ne vedo več, kaj storiti, ko analize ne pokažejo ničesar, ko sistem preprosto odpove.
V teh letih sem spoznal nekaj neprijetno preprostega: institucije javnega zdravja ne opravljajo več naloge, zaradi katere naj bi sploh obstajale. Na papirju naj bi skrbele za pogoje, ki omogočajo zdravo življenje. V realnosti pa živimo nekaj povsem drugega.
Vsako leto poslušamo pozive, naj se udeležujemo presejalnih programov, češ da je to preventiva. A to ni preventiva. To je zgolj zgodnje iskanje bolezni, kar sodi v kurativo. Preventiva pomeni, da do bolezni sploh ne pride – in zato se dogaja zunaj ambulant. Dogaja se v zraku, ki ga dihamo, v vodi, ki jo pijemo, v hrani, ki jo zaužijemo, v tem, kako telo prenaša mraz ali vročino, v pretoku limfe, v ravnovesju histamina, v odsotnosti kroničnih vnetij.
Če bi se institucije ukvarjale s tem, bi imeli manj raka, manj alergij in manj kroničnih stanj. Toda resnična preventiva ne ustvarja profita, zato ostaja na robu.
Formalno naj bi javno zdravje vodila država. V praksi pa ga vodijo industrije, ki proizvajajo zdravila, cepiva in medicinske postopke.
To ni teorija zarote, temveč prepoznan pojav regulatorne ugrabitve: institucije, ki naj bi nadzorovale farmacevtski sektor, financira isti sektor; strokovne skupine oblikujejo ljudje, ki sodelujejo v industriji; lobisti pišejo zakonodajne predloge; informacije o učinkovitosti in varnosti se predstavljajo selektivno, kritične raziskave pa potiskajo na rob.
Javno zdravje se tako vse bolj spreminja v marketinški aparat alopatske medicine.
Razdrobljenost, ki škodi človeku
Če želimo razumeti, zakaj zdravje ljudi v resnici nima pravega varuha, moramo pogledati, kako so odgovornosti razdrobljene. Kakovost hrane je v pristojnosti Ministrstva za kmetijstvo, o pesticidih, vodi in zraku odloča Ministrstvo za okolje, elektromagnetno sevanje nadzira Ministrstvo za infrastrukturo, delovne toksine pa Ministrstvo za delo. Samo zdravstveni izidi ljudi so prepuščeni Ministrstvu za zdravje, ki pa nad ostalimi vplivi nima nobenega vzvoda.
Tako nastane sistem, v katerem vsak resor pokriva svoj ozek segment, nihče pa ne skrbi za celoto. Posledica je predvidljiva: človek postane izgubljen med paragrafi, vsak njegov problem pa konča na neki mizi, kjer ga razumejo kot “ne našega”.
Spregledani procesi, ki vplivajo na bolezen
V sistemu javnega zdravja skoraj nikoli ne slišimo o dejavnikih, ki imajo neposreden vpliv na zdravje, čeprav jih je mogoče znanstveno meriti. Redko kdo govori o telesni temperaturi kot regulatorju imunskega sistema ali o limfnem pretoku, ki je glavna pot razstrupljanja.
O histaminu kot mediatorju kroničnega vnetja se govori le v kontekstu alergij, čeprav njegov vpliv sega mnogo dlje. Ne omenja se vpliva rafiniranih olj na oksidativni stres, električne prevodnosti telesa, povezav med sladkorjem in avtoimunostjo, vpliva industrijske hrane na možgane, presnovne zakisanosti ali celične vročine, ki lahko sproži nastanek tumorjev. Ker ti procesi ne vodijo do farmacevtskih izdelkov, ostajajo spregledani.
Institucije, ki branijo industrijo namesto ljudi
Nekoč je bil namen javnega zdravja jasen: opozarjati, varovati, preprečevati, izobraževati, neodvisno nadzorovati. Danes pa te institucije pogosto delujejo kot glasniki industrije. Branijo sporne postopke, ustvarjajo napačne definicije preventive, prikrivajo tveganja, dajejo vtis, da je »vse pod nadzorom«, hkrati pa ignorirajo okoljske in življenjske vzroke bolezni. Ko se javnost oglasi, jo hitro označijo za neodgovorno, antiznanstveno ali celo zarotniško. To ni več medicina. To je politika zdravja.
Pisanje za Portal24.si zame ni promocija – je odgovornost. Vsak teden želim bralcem predstaviti del znanja, ki bi moral biti temelj javnega zdravja, pa ga sistem ne posreduje.
Pisal bom o tem, zakaj telesna temperatura usmerja imunski sistem, kako limfa vpliva na nastanek tumorjev, zakaj so alergije telesni alarm, kako sladkor in pšenica vplivata na živčni sistem, zakaj rak pogosto ni naključje, temveč logična posledica pregrevanja tkiva, kako voda vpliva na presnovo in zakaj je stres v resnici motnja mikrocirkulacije.
Zame zdravje ni vera, ampak znanje. In če ga sistem ne bo posredoval ljudem, ga bomo morali posredovati sami.
Javno zdravje je pozabilo na človeka. Čas je, da ga ljudje – korak za korakom – vzamemo nazaj.
prof. Igor Ogorevc, raziskovalec fiziologije, terapevt in avtor metode Termoregulacija telesa. Soustanovitelj Planet zdravja.
Foto: Polona Avanzo
* Zapisi izražajo osebna stališča avtorja in ne nujno pogledov ustanovitelja in uredništva spletnega portala Portal24.si.
