Raziskava sončnih mrkov razkriva izvor turbulence v sončni koroni

ByE. K.

3. marca, 2026 , , ,
Evropska vesoljska sonda Solar Orbiter zagotavlja slike Sonca, vključno z opazovanji njegove oddaljene strani z našega vidika. [Avtor fotografije: ESA / AOES (fotografija je simbolna)]

Raziskovalci z Univerze na Havajih v Manoi so v opazovanjih popolnih sončnih mrkov odkrili nove dokaze o tem, kako se energija prenaša skozi sončno korono, zunanjo plast Sončeve atmosfere. Analiza podatkov, zbranih v več kot desetih letih opazovanj, kaže, da so turbulentni procesi v koroni izrazitejši in obstojnejši, kot so domnevali doslej.

Študijo je vodila Shadia Habbal z Inštituta za astronomijo, rezultati pa so bili objavljeni v znanstveni reviji The Astrophysical Journal. Raziskava po navedbah avtorjev prispeva k boljšemu razumevanju nastanka in razvoja sončnega vetra, toka nabitih delcev, ki se iz Sonca širi po Osončju.

„To delo nam pomaga razumeti, kako Sonce prenaša energijo v vesolje,“ je ob objavi pojasnila Habbal. „Ti procesi vplivajo na vesoljsko vreme, ki lahko moti delovanje satelitov, komunikacijskih sistemov in energetskih omrežij na Zemlji. Razumevanje izvora turbulence je ključno za napovedovanje takšnih vplivov.“

Popolni sončni mrki astronomom omogočajo redek vpogled v sončno korono. Ko Luna za kratek čas zakrije svetel Sončev disk, postane šibka korona vidna z izjemno podrobnostjo. Takrat se razkrijejo fine, nitaste strukture, ki jih oblikujejo Sončeva magnetna polja in ki jih pri običajnih opazovanjih ni mogoče zaznati.

Visokoločljive slike mrkov so po navedbah raziskovalcev pokazale, da je korona bistveno bolj dinamična, kot se zdi ob vsakodnevnem opazovanju Sonca. Znotraj teh struktur so znanstveniki prepoznali jasne znake turbulence, vključno z vrtinčastimi obroči in valovitimi vzorci, podobnimi pojavom v Zemljini atmosferi.

Z analizo podatkov, zbranih v skoraj 12 letih, ki zajemajo celoten Sončev cikel, je ekipa uspela izslediti izvor teh turbulentnih pojavov. Povezani so s protuberancami – velikimi, zankastimi strukturami, ki segajo iz Sončeve površine v korono.

Protuberance so bistveno hladnejše in gostejše od vroče plazme, ki jih obdaja. Po navedbah raziskovalcev prav stik med temi kontrastnimi območji ustvarja nestabilne pogoje, v katerih nastaja turbulentno gibanje.

„Prvič smo lahko neposredno opazovali, kako se te turbulentne strukture oblikujejo v bližini Sonca, nato pa smo jim sledili, ko so se s sončnim vetrom širile navzven,“ je pojasnila Habbal. „To, da smo iste značilnosti zaznali tudi na poznejših vesoljskih posnetkih, kaže, da ostanejo ohranjene na zelo velikih razdaljah.“

Raziskava tako po ocenah avtorjev ponuja pomemben vpogled v izvor in razvoj turbulence v sončni koroni, procesa, ki je že dolgo povezan s segrevanjem korone in pospeševanjem sončnega vetra, vendar doslej ni bil neposredno opazovan v takšnem obsegu.