V pogovorih o astrologiji se pogosto pojavi vprašanje, katera znamenja težje priznajo, da so sami prispevali k zapletom ali napačnim odločitvam. Po astroloških razlagah sta med tistimi, ki hitreje preusmerijo krivdo na okoliščine ali druge ljudi, najpogosteje omenjena Strelec in Lev. Gre za vzorce, ki izhajajo iz njune simbolike in vloge planetov, ki jima vladajo.
Strelcu vlada Jupiter, planet širine, prepričanj in osebne resnice. To pomeni, da imajo ljudje, rojeni v tem znamenju, močan notranji občutek, da „vedo, kako stvari so“. Ko pride do zapleta, bodo pogosto prepričani, da je razlog zunaj njih: napačne informacije, nepredvidene okoliščine ali nerazumevanje drugih.
Ker Strelec gleda na svet zelo široko in optimistično, se redkeje ustavlja pri podrobnostih lastnih odločitev. Če projekt ne uspe ali če pride do nesoglasij, bo hitro našel razlago, zakaj so se stvari obrnile drugače, kot je pričakoval. V njegovem dojemanju je pot vedno pomembnejša od napak ob njej, zato se z odgovornostjo za posamezne spodrsljaje ne obremenjuje dolgo.
V odnosih se to lahko kaže tako, da poudarja, kaj je šlo narobe na drugi strani, sam pa ostaja prepričan, da so bili njegovi nameni pravilni in dobronamerni.
Levu vlada Sonce, središče sistema in simbol identitete. Zato je za ljudi, rojene v tem znamenju, zelo pomembno, kako jih vidi okolica. Ko pride do napake, se pogosto sproži potreba, da se zaščiti ugled in položaj.
Lev bo v sporih hitro izpostavil, kdo ga je napačno usmeril, kdo ni izpolnil obljub ali kdo je povzročil zaplet. Priznanje lastne zmote je zanj težje, ker bi to pomenilo, da se je „sonce“ zmotilo, kar ni v skladu z njegovo naravno držo samozavestnega vodje.
Na delovnem mestu ali v družbi se to lahko pokaže kot preusmerjanje pozornosti na napake drugih, medtem ko lastne odločitve ostajajo manj izpostavljene.
Veliko Strelcev in Levov se zna zelo jasno postaviti za svoje napake, zlasti z leti in izkušnjami. Vendar pa astrološka simbolika obeh znamenj pojasnjuje, zakaj se prav pri njiju pogosteje pojavi potreba, da se odgovornost najprej poišče zunaj sebe, ne pa v lastnih odločitvah.
