V kulturi nenehne produktivnosti, kjer vrednost človeka pogosto merimo skozi delo, dosežke in tempo, je počitek postal skoraj tabu. Sara Logar, diplomirana dietetičarka, naturopatinja in terapevtka Planeta zdravja, v tokratni kolumni odpira pomembno vprašanje: zakaj nam je tako težko zares počivati – brez krivde, brez občutka, da nekaj zamujamo?
Skozi tankočutno raziskovanje notranjih vzorcev in družbenih pritiskov nas povabi k razmisleku, ali morda ravno v mirovanju, tišini in zavedanju ne leži ključ do globljega stika s sabo in z življenjem. Počitek ni šibkost, ampak pogosto najpogumnejša odločitev – nežna, a trdna izbira zase.
V svetu, ki nas meri skozi produktivnost je počitek dojet kot dejanje upora. Nekaj tako zelo preprostega, vendar tako pogosto odrinjen na rob. Ne zato, ker ne bi bil potreben, temveč zato, ker mislimo, da je znak šibkosti. Mogoče pa počitek ni luksuz. Mogoče je osnova. Mogoče je prav tam, v tišini in mirovanju, prostor, kjer se znova najdemo.
Počitek bi moral biti nekaj naravnega, pa vendar je mnogim eno najtežjih dejanj. Pogosto se z njim pojavi neprijeten občutek, kot da nekaj »zamujamo«, kot da bi morali biti koristni. Naučeni smo, da si moramo počitek zaslužiti, da mora pred njim priti delo, napor, dokazovanje. V resnici pa pogosto bežimo pred tišino, ker z njo pridejo tudi občutki, ki smo jih potisnili.
Mogoče nas je strah, da bomo v mirovanju izgubili nadzor. Mogoče si ne dovolimo čutiti utrujenosti, ker bi to pomenilo priznanje, da potrebujemo pomoč ali odmik. In včasih je počitek neprijeten ravno zato, ker nas sooči s tem, kar se skriva pod površjem: z notranjo napetostjo, praznino ali tiho željo po spremembi. Zato počitek ni vedno udoben, je pa pogosto najbolj iskreno, kar lahko naredimo zase.
Globoko zakoreninjeno
Mnogi od nas nosimo v sebi globoko zakoreninjene programe, ki so se oblikovali skozi vzgojo, okolje, družbo. Naučeni smo bili, da si je treba počitek zaslužiti, in da lahko počivamo šele ko vse opravimo, ko smo produktivni, ko »nekaj pokažemo«. Vse, kar je povezano z mirovanjem, je pogosto označeno kot lenoba, pasivnost, celo šibkost.
Čeprav danes vemo, da telo potrebuje ravnovesje, nas ti stari programi še vedno tiho vodijo: »Nisi naredil dovolj.« »Ne zaslužiš si odmora.« »Ne zapravljaj časa.« Prepoznati in ozavestiti te programe je prvi korak v svobodo, v spremembo. Konec koncev smo tukaj zato, da bi presegli omejitve iz naših otroških let, kakršnekoli so že bile.
Počivati danes ni le potreba, je pogosto dejanje notranjega upora. Upor proti kulturi, ki meri vrednost človeka skozi produktivnost. Upor proti notranjim glasovom, ki pravijo, da nisi dovolj, če ne delaš, ne ustvarjaš, ne dokazuješ. Ko si dovolimo počivati brez krivde, zavestno prekinjamo vzorce izčrpavanja, ki smo jih morda nosili leta, ali celo generacije.
Vsakič, ko se usedeš, ko rečeš »ne«, ko zapreš oči sredi dneva in ne narediš nič, izbereš sebe. Počitek ni šibkost. Je pogum. Je tihi upor proti izgubi sebe v pričakovanjih, ki niso tvoji. In je povabilo, nazaj v telo, nazaj k občutku, nazaj k življenju, ki se ne meri v dosežkih, ampak v prisotnosti.
Počitek ni izguba časa
Počitek ni izguba časa, je prostor, kjer se telo in um znova povežeta. V trenutkih, ko ne delamo, se dogajajo najgloblji notranji premiki: telo začne sproščati napetosti, prebavni in hormonski sistem se lahko uravnovesita, um počasi utihne in dopusti, da pridejo na površje občutki, intuicija in jasnost. Daje možnost, da se ne odzivamo iz utrujenosti, ampak iz notranje prisotnosti. In v tem prostoru se začne nekaj dragocenega: ponovno zaupanje v naraven ritem telesa in življenja.
A ni prav zanimivo, da najboljše ideje ali pa zamisli za rešitve dobimo tik pred spanjem, ko se uležemo in umirimo. Ko končno nehamo iskati in dovolimo, da nas rešitve najdejo. Izgleda, da smo se življenja lotili na povsem napačnem koncu. Kaj če nam več počitka, mirovanja lahko prinese enostavneje, bolj lahkotno življenje? Največkrat rešitve, ki jih iščemo zunaj, že imamo v sebi. A jih slišimo šele, ko si dovolimo utihniti in obstati.
Počitek ni nagrada, ki si jo zaslužimo šele, ko smo naredili dovolj. Je naša osnovna potreba in pravica. V svetu, ki nas žene naprej, je ustaviti se dejanje poguma, dejanje, s katerim si rečemo: jaz sem pomemben tudi, ko ne delam. Včasih največ, kar lahko storimo zase, ni še ena naloga, še en korak, še en dosežek, ampak en sam zavesten vdih, en trenutek tišine, eno popoldne, ko ne »lovimo zaostanka«. Počitek je prostor, kjer se znova srečamo s sabo. In mogoče ravno tam, v tej tišini, odkrijemo tisto, kar že dolgo iščemo.
Sara Logar, diplomirana dietetičarka, naturopatinja in terapevtka Planeta zdravja
Foto: Osebni arhiv
