Majhne kače iz jugovzhodne Azije so razvile nenavaden način pobega pred plenilci. Namesto običajnega vijuganja se začnejo hitro kotaliti po tleh, pri tem pa telo premikajo tako usklajeno, da njihova glava ostaja usmerjena naprej in razmeroma stabilna.
Pritlikave trstne kače iz rodu Pseudorabdion spadajo med redke živali, ki se lahko aktivno kotalijo. Takšno vedenje so raziskovalci že opazovali v naravi, vendar dolgo ni bilo jasno, kako lahko kača brez kolesa ali osi izvede tako hiter in nadzorovan pobeg.
Raziskovalci z japonske univerze Toho so gibanje kač posneli iz več zornih kotov in podrobno analizirali premike posameznih delov njihovega telesa. Ugotovitve so objavili v znanstveni reviji Current Biology.
Štirikrat hitrejše od običajnega plazenja
Kače med kotaljenjem niso preprosto obračale celotnega telesa kot eno samo enoto. Vsak cikel je bil sestavljen iz natančno usklajenega zaporedja gibov.
Ko se je ena stran telesa dotikala tal, je kača usločeni del telesa zavihtela mimo glave proti tlom. V naslednjem ciklu je gib ponovila v nasprotni smeri. Z izmeničnimi zamahi v levo in desno je ustvarila neprekinjeno kotaljenje.
Med takšnim pobegom so kače dosegle hitrost od 1,72 do 3,69 metra na sekundo oziroma do približno 13 kilometrov na uro. To je bilo približno štirikrat hitreje od njihove največje hitrosti pri običajnem vijuganju.
Kljub hitrosti so lahko ostale na poti, široki le 20 centimetrov, kar kaže, da pri gibanju ohranjajo presenetljivo dober nadzor.
Glava med kotaljenjem ostaja stabilna
Najbolj nenavadno je bilo obnašanje glave. Medtem ko se je zadnji del telesa hitro obračal, je glava ostala usmerjena v smer gibanja. Kače so jo zlasti pri večjih hitrostih držale nekoliko nad tlemi in omejile njeno premikanje navzgor in navzdol.
Takšna stabilizacija jim verjetno pomaga spremljati okolico in nadzorovati smer pobega. Če bi se glava obračala skupaj s telesom, bi kača težje zaznavala ovire in prilagajala svojo pot.
Kača tako svoje telo funkcionalno razdeli na del, ki se hitro vrti, in stabilnejši sprednji del z glavo. Z natančnim nadzorom gibanja premaga omejitev, zaradi katere se večina živali ne more učinkovito kotaliti.
Raziskovalci menijo, da odkritje kaže, kako lahko vedenjske prilagoditve živalim omogočijo sposobnosti, ki jih zgolj na podlagi njihove telesne zgradbe ne bi pričakovali.
