Telefon zazvoni in že po prvih besedah je jasno, da ne gre za vprašanje, kako ste. Potrebujejo prevoz, varstvo, denar, kosilo ali pomoč pri opravilu. Starši radi pomagajo odraslim otrokom, toda kadar vsak stik spremlja nova prošnja, se lahko pojavi boleč občutek, da so ljubljeni predvsem takrat, ko so koristni.
Tak položaj ni vedno posledica nehvaležnosti. Odrasli otroci živijo hitro, lovijo obveznosti in pomoč staršev doživljajo kot varen del družinskega življenja. Morda se niti ne zavedajo, da zadnjih pet pogovorov niso začeli z iskrenim zanimanjem, temveč z besedami: “Bi lahko …?”
Toda dobra razlaga še ne pomeni, da mora starš svoje razočaranje pogoltniti.
Ne ugibajte, povejte
Tiha preizkušnja navadno ne deluje. Če nehate klicati, da bi videli, koliko časa bo minilo, otrok morda ne bo razumel sporočila. Vi boste šteli dneve, on pa bo domneval, da ste zaposleni.
Bolj pošten je miren stavek: “Rada ti pomagam, vendar opažam, da se zadnje čase slišiva predvsem takrat, ko kaj potrebuješ. Pogrešam pogovor, ki ni povezan z opravki.”
Govora ne začnite med nujno prošnjo in ne naštevajte vseh preteklih primerov. Cilj ni dokazati krivde, ampak pokazati, česa si v odnosu želite več.
Pomoč naj ne bo cena za bližino
Nekateri starši se bojijo, da jih bodo otroci redkeje obiskovali, če bodo kdaj rekli “ne”. Zato prevzamejo več, kot zmorejo, ali dajejo denar, ki ga sami potrebujejo.
Toda odnos, ki ga ohranja le stalna pomoč, ni zares varen. Odraslemu otroku lahko pomagate, ne da bi rešili vsako težavo. Tudi vprašanje finančne pomoči je občutljivo; primerjave z družinami, kjer so starši otrokom pomagali pri stanovanju, hitro ustvarijo zamere na obeh straneh. Vsaka družina ima drugačne možnosti in meje.
Pred odgovorom si vzemite trenutek. Ali res želite pomagati? Ali to zmorete brez škode zase? Ali pomoč rešuje izjemno stisko ali že ponavljajočo se neodgovornost?
Tudi sami ustvarite drugačen stik
Če si želite pogovora brez prošenj, ga včasih začnite sami. Pošljite fotografijo z izleta, vprašajte za mnenje o filmu ali povabite otroka na kavo, pri kateri ne boste odpirali seznamov obveznosti.
Odrasli otroci se lahko izogibajo klicem tudi zato, ker pričakujejo kritiko, zasliševanje ali neželene nasvete. Iskreno se je vredno vprašati, ali je prostor za sproščen stik odprt na obeh straneh.
Starši niso servis, odrasli otroci pa niso dolžni vsak dan poročati o svojem življenju. Med tema skrajnostma je veliko prostora za topel odnos, v katerem se pomoč ponudi iz ljubezni, ne iz strahu, da bo brez nje izginila bližina.
