Včasih je občutek, kot da je možgani nemogoče ugasniti. V trenutku se misli razpršijo v vse smeri – od „Pozabila sem na zobozdravnika“ do „Kaj pa, če imam resno bolezen?“ in nato do „Ali pijem dovolj vode?“. Vse to se zgodi v nekaj sekundah, brez jasnega razloga.
Milijoni ljudi po svetu živijo z anksioznimi motnjami, čakalne dobe za psihološko pomoč pa so vse daljše – včasih tudi več kot leto dni. Zato mnogi iščejo načine, kako si pomagati sami: nekateri se umirijo s pletenjem, drugi s sprehodom ali ustvarjalnimi hobiji, ki za nekaj časa utišajo glasne misli. A kako prepoznati trenutek, ko običajna zaskrbljenost preide v nekaj resnejšega?
Najbolj očiten znak, da anksioznost dobiva moč, je katastrofično razmišljanje. Gre za avtomatičen skok v najslabši možni scenarij, ne glede na to, kako nepomembna je situacija. Partner zamuja s sporočilom? Prva misel je „Zgodila se mu je nesreča“ ali „Gotovo me zapušča“. Ležiš v postelji sredi noči in nenadoma začneš razmišljati: „Kaj če izgubim službo? Če ne bom mogla plačevati kredita? Če končam na cesti?“ Možgani se zaklenejo v način „boj–beg–zamrznitev“ in telo reagira, kot da se sooča z realno nevarnostjo.
Poleg tega obstajajo še drugi znaki, da tesnoba uhaja izpod nadzora. Mednje spadajo: pretirano analiziranje tujih pogledov in tonov glasu, izogibanje družbi, ostri notranji kritični glas, kombinacija perfekcionizma in neodločnosti, fizični simptomi, kot so glavoboli, mišična napetost in vrtoglavica, občutek stalne napetosti v trebuhu ter težave, da bi se umirili brez zunanje pomoči.
Hitri SOS-triki za umiritev
Ko opazite, da se napetost stopnjuje, si lahko pomagate z nekaj preprostimi tehnikami. Poskusite 90-sekundno dihanje: vdihnite v štirih sekundah, zadržite dve sekundi in izdihnite v šestih do osmih sekundah. To telo prestavi iz alarma v sprostitev. Pomaga tudi tehnika 5–4–3–2–1 – naštej pet stvari, ki jih vidiš, štiri, ki jih slišiš, tri, ki se jih dotakneš, dve, ki ju zavonjaš, in eno, ki jo okušaš. S tem možgane prestavite v sedanji trenutek.
Če čutite, da prihaja panični napad, je ključ, da si rečete: „To je panični napad, ne srčni infarkt – minilo bo.“ Položite roko na prsi ali trebuh in uskladite dihanje, roke sperite s hladno vodo ali za nekaj sekund prislonite k vratu kos ledu. Najpomembnejše je, da ne bežite iz situacije – ostanite, dokler se val ne poleže, saj s tem možganom dokažete, da nevarnosti v resnici ni.
Čeprav je anksioznost naporna in pogosto zasenči vsakdan, jo je mogoče obvladati z malimi koraki in pravočasnim prepoznavanjem znakov. Najbolj pomembno pa je vedeti: niste sami in vaša reakcija ni „vse v glavi“, ampak resničen fiziološki odziv telesa. Z razumevanjem in prakso se je mogoče naučiti, kako jo obrniti v smer, kjer vas ne bo več vodila ona – ampak vi sami.
Foto: Pexels
