Ustavno sodišče je na pobudo Strokovnega združenja zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije ter več zdravnikov odločilo, da del zakona o zdravstveni dejavnosti, ki ureja odgovornega nosilca zdravstvene dejavnosti in omejitve koncesij, ni v neskladju z ustavo. Več drugih pobud za začetek postopka za oceno ustavnosti so zavrnili ali zavrgli.
Kot poroča STA, je sodišče presojalo določbo, po kateri mora biti odgovorni nosilec zdravstvene dejavnosti pri izvajalcu zaposlen najmanj osem ur tedensko. Po njihovi oceni takšna ureditev ne pomeni omejitve svobodne gospodarske pobude, temveč način njenega uresničevanja.
Sodišče je poudarilo, da pogoju minimalne zaposlitve ni mogoče odreči razumnosti. Pri delu, ki temelji na pogodbi o zaposlitvi, je po njihovi oceni mogoče pričakovati večjo kakovost in učinkovitost, če je odgovorni nosilec vsaj v določenem obsegu zaposlen pri izvajalcu.
Sporni tudi pogoji glede izkušenj
Pobudniki so izpodbijali tudi določbo, po kateri mora imeti odgovorni nosilec najmanj dve leti delovnih izkušenj po izpolnitvi pogojev za samostojno opravljanje dela, in sicer z vodenjem ali sodelovanjem v zdravstvenem timu. Opozarjali so, da zakon ne opredeljuje pojma zdravstveni tim.
Ustavno sodišče teh očitkov ni sprejelo. Presodilo je, da je mogoče vsebino tega pojma ugotoviti v konkretnih primerih z ustaljenimi metodami razlage, zato določba ni nejasna.
Sodišče prav tako ni ugotovilo neskladja s pravico do proste izbire zaposlitve. Ob tem je navedlo, da ureditev sicer posega v to pravico, vendar zasleduje ustavno dopusten cilj zagotavljanja kakovostnega in varnega zdravstvenega varstva vsem pacientom pod enakimi pogoji.
Po oceni sodišča je ureditev primerna in nujna za dosego tega cilja, saj se ta ne da doseči v enaki meri brez zahteve po določenih upravljavskih izkušnjah. Hkrati je tudi sorazmerna v ožjem smislu, saj koristi z vidika kakovosti zdravstvenega varstva pretehtajo nad omejitvami za zdravnike.
Omejitve koncesij ostajajo
Ustavno sodišče ni ugotovilo neskladja niti pri določbah, ki omejujejo koncesije. Zakon prepoveduje pravni promet s koncesijami in določa, da so vezane na izvajalca zdravstvene dejavnosti, njegov pravni status in dejanskega lastnika v času izdaje koncesijske odločbe.
Če se te okoliščine spremenijo, se koncesija odvzame. Sodišče ni sprejelo očitkov, da takšna ureditev neupravičeno omejuje statusna preoblikovanja koncesionarjev ali neutemeljeno veže koncesije na dejanske lastnike.
Ob tem je poudarilo, da iz ustave ne izhaja posebna zahteva, po kateri bi morali imeti koncesionarji pravico nadaljevati izvajanje koncesije ali jo prenašati, čeprav so se okoliščine, pomembne za koncesijsko razmerje, spremenile.
Del pobud zavrnjen, del še odprt
Sodišče je zavrnilo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti nekaterih določb kot očitno neutemeljeno, del pobud pa zavrglo zaradi neizkazanega pravnega interesa.
O delu pobude, ki se nanaša na porabo presežka prihodkov nad odhodki koncesionarjev, bo ustavno sodišče odločalo posebej.
Odločitev glede odgovornega nosilca zdravstvene dejavnosti je bila sprejeta s sedmimi glasovi proti enemu, proti je glasoval sodnik Klemen Jaklič. Enako razmerje glasov je bilo tudi pri odločitvi o omejitvi koncesij, kjer je proti glasoval sodnik Rajko Knez. Preostale točke izreka je sodišče sprejelo soglasno.
