Polovico čustev, ki jih doživljamo, zanikamo. Ne zato, ker jih ne bi čutili, ampak ker smo se naučili, da z njimi nekaj ni v redu. Da so premočna, neprijetna, neprimerna. Da jih je bolje potlačiti, prespati, preskočiti. In tako zelo zgodaj začnemo živeti z napačno predstavo: da so čustva problem.
Pa niso.
Večina ljudi se ne boji čustev zato, ker bi bila nevarna, ampak zato, ker so nepredvidljiva. Jeza, žalost, zavist, strah – nič od tega ni prijetno. Še manj priročno. In ker živimo v svetu, ki ceni nadzor, učinkovitost in pozitivnost, se hitro naučimo, da so “negativna” čustva nekaj, kar je treba obvladati. Ali še bolje – ignorirati.
Težava je, da čustva ne izginejo samo zato, ker jih ne priznamo. Če jih potisnemo stran, se ne razgradijo. Spremenijo obliko. Jeza se preobleče v cinizem. Žalost v otopelost. Strah v stalno napetost. In nenadoma imamo občutek, da smo “čisto v redu”, a hkrati ves čas utrujeni, razdražljivi ali prazni.
Veliko ljudi se zanaša na razum kot rešitev za vse. Razložili si bomo, zakaj ni razloga, da se tako počutimo. Zakaj bi morali biti hvaležni. Zakaj pretiravamo. A čustva ne delujejo po logiki. Ne potrebujejo argumenta, potrebujejo priznanje.
Paradoks je v tem, da čustva, ki jih sprejmemo, običajno trajajo krajši čas kot tista, ki jih zatiramo. Ko si dovolimo reči: “Jezen sem,” brez opravičevanja, se nekaj sprosti. Ko si priznamo žalost, brez da jo takoj popravljamo, se začne umirjati. Čustvo, ki dobi prostor, ne rabi več kričati.
Velik del zanikovanja čustev se začne zelo zgodaj. “Ne bodi jezen.” “Ni razloga za jok.” “Saj ni tako hudo.” S temi stavki se naučimo, da so nekatera čustva sprejemljiva, druga pa moteča. In ker si vsi želimo sprejetosti, se prilagodimo. Postanemo dobri v skrivanju. Najprej pred drugimi, potem še pred sabo.
A čustva niso sovražnik razuma. So informacija. Povedo nam, kje so naše meje, kaj nam je pomembno, kaj nas boli, česa si želimo. Če jih stalno preslišimo, izgubimo stik s sabo. In potem se čudimo, zakaj sprejemamo napačne odločitve ali zakaj imamo občutek, da živimo življenje nekoga drugega.
To ne pomeni, da moramo vsak občutek razčleniti ali mu slediti. Pomeni pa, da ga ne obsojamo že v izhodišču. Da si dovolimo čutiti, ne da bi se takoj popravljali. Da razumemo razliko med čustvom in dejanjem. Čutiti jezo ne pomeni kričati. Čutiti strah ne pomeni obupati.
Ko prenehamo vojno s svojimi čustvi, se ne zgodi nič dramatičnega. Ne postanemo šibki. Ne razpademo. Ravno obratno. Postanemo bolj stabilni, ker se ne borimo več sami s sabo.
Vaša čustva niso vaš problem. So vaš notranji kompas. In če jih nehamo potiskati stran, nas pogosto vodijo bolj jasno, kot si upamo priznati.
