Zaprtje Hormuške ožine je razgalilo razlike v odzivih največjih svetovnih igralcev na energetsko krizo. Medtem ko se države zanašajo na povečanje dobave in krepitev rezerv, evropski odgovor ostaja predvsem pri zmanjševanju porabe.
Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je poudarila, da je „najcenejša energija tista, ki je ne porabimo“. Izjava povzema smer evropske politike, ki v ospredje postavlja varčevanje in zmanjševanje odvisnosti, ne pa hitrega povečevanja dobavnih zmogljivosti.
Na drugi strani svet reagira drugače. Združene države beležijo rekordne izvoze nafte, z več kot sto tankerji na poti. Argentina povečuje črpanje iz nahajališča Vaca Muerta, Rusija kljub sankcijam nadaljuje prodajo utekočinjenega plina prek alternativnih poti, Kitajska pa gradi obsežne skladiščne zmogljivosti in povečuje rezerve.
Razlika v pristopu je očitna. Ključni igralci skušajo zagotoviti več energije. Evropska unija pa predvsem govori o tem, kako porabiti manj.
Takšen pristop ima svoje omejitve. Energetska politika EU je v zadnjem desetletju temeljila na prehodu v nizkoogljične vire in zmanjševanju porabe, precej manj pa na gradnji novih dobavnih kapacitet. V stabilnih razmerah to deluje. Ob motnjah v globalni oskrbi pa se hitro pokažejo ranljivosti.
Hormuška ožina je ena ključnih točk svetovne oskrbe z energenti. Vsaka motnja tam se neposredno prelije na evropski trg. Prav zato aktualno dogajanje odpira vprašanje, kako pripravljena je Unija na scenarije, kjer dobava ni samoumevna.
Razmere dodatno zaostruje dejstvo, da Evropa nima enotnega odziva. Del držav se zanaša na LNG, druge na dolgoročne pogodbe, tretje na pospešen prehod v obnovljive vire. Skupna strategija pa v kriznih trenutkih ostaja manj jasna.
Vse skupaj zato vodi do bolj ostrega vprašanja: ali Evropa upravlja krizo – ali jo zgolj spremlja.
