Zmanjševanje emisij metana velja za enega najhitrejših načinov omejevanja podnebnih sprememb, vendar nova raziskava Univerze v Readingu kaže, da bi lahko imelo tudi nepričakovano posledico. Raziskovalci ugotavljajo, da bi lahko ob hitrem zmanjševanju metana okrevanje stratosferske ozonske plasti potekalo počasneje, če države hkrati ne bodo dodatno omejile tudi drugih plinov, ki uničujejo ozon.
Manj metana, večja aktivnost drugih plinov
V raziskavi, objavljeni v znanstveni reviji Geophysical Research Letters, so raziskovalci preučevali povezave med emisijami metana in kemičnimi procesi v stratosferi. Ugotovili so, da zmanjšanje koncentracij metana poveča učinkovitost dveh drugih skupin plinov pri razgradnji ozona – plinov, ki nastajajo iz halogeniranih ogljikovodikov, ter dušikovega oksida.
Ko raven metana upade, postanejo ti plini kemično bolj aktivni in hitreje razgrajujejo molekule ozona. Modeli kažejo, da bi lahko bilo okrevanje ozonske plasti počasnejše predvsem v scenarijih z izrazitim zmanjšanjem emisij metana.
Glavni avtor raziskave dr. James Weber z Oddelka za meteorologijo Univerze v Readingu poudarja, da ugotovitve ne postavljajo pod vprašaj pomena zmanjševanja metana.
“Metan je drugi najpomembnejši toplogredni plin, ki nastane zaradi človekove dejavnosti, takoj za ogljikovim dioksidom. Njegovo zmanjšanje ostaja eden najhitrejših načinov za upočasnitev podnebnih sprememb in izboljšanje kakovosti zraka,” je dejal.
Po njegovih besedah raziskava predvsem kaže, da postaja zmanjševanje drugih škodljivih plinov še pomembnejše, če države hkrati zmanjšujejo tudi emisije metana.
Do leta 2100 bi lahko bilo ozona manj
Ozonska plast se nahaja v stratosferi in Zemljo ščiti pred škodljivim ultravijoličnim sevanjem. Njeno stanje se je po sprejetju Montrealskega protokola leta 1987 postopoma izboljševalo, saj so države začele opuščati uporabo klorofluoroogljikovodikov (CFC) in drugih snovi, ki uničujejo ozon.
Nova raziskava pa kaže, da bi lahko bilo ob obsežnem zmanjšanju metana do leta 2100 v ozračju približno 2,4 odstotka manj ozona kot v primerljivem scenariju brez takšnega zmanjšanja emisij.
Posledice bi lahko bile opazne tudi na površju. Raziskovalci ocenjujejo, da bi se lahko površina kopnega, izpostavljena ravnem ultravijoličnega sevanja, ki jih Svetovna zdravstvena organizacija uvršča med ekstremne, do leta 2070 povečala za med 30 in 35 odstotkov.
Povečana izpostavljenost UV-sevanju je povezana z večjim tveganjem za kožnega raka, poškodbami oči in drugimi zdravstvenimi težavami.
Simulacije različnih scenarijev
Ekipa Univerze v Readingu je pri raziskavi uporabila britanski model zemeljskega sistema UKESM, ki simulira delovanje ozračja, oceanov in kopenskega okolja. Raziskovalci so preizkusili več scenarijev zmanjševanja emisij metana, od realističnih kratkoročnih ukrepov do precej bolj ambicioznih zmanjšanj.
Po njihovih ugotovitvah bi bilo mogoče morebitne negativne učinke na ozonsko plast omejiti z nadaljnjim zmanjševanjem emisij halogeniranih ogljikovodikov in dušikovega oksida, kar bi omogočilo hkratne koristi za podnebje in zaščito ozonskega plašča.
