Napetosti med Združenimi državami in Iranom se zaostrujejo v smer, ki presega klasične vojaške cilje. V ospredju niso več le baze in raketni sistemi, temveč tudi infrastruktura, od katere je odvisno vsakdanje življenje milijonov ljudi. Teheran je opozoril, da bo v primeru ameriškega napada na njegovo elektroenergetsko omrežje odgovoril z napadi na energetske sisteme, informacijsko infrastrukturo in naprave za razsoljevanje vode v državah Perzijskega zaliva.
Ameriški predsednik Donald Trump je medtem postavil jasen rok. Če Iran v 48 urah ne bo popolnoma odprl Hormuške ožine, bodo Združene države napadle njegove elektrarne. Rok se izteče v ponedeljek pozno zvečer po srednjeevropskem času. Čas se izteka.
Grožnje segajo v osrčje civilne infrastrukture
Iranski vojaški predstavnik Ebrahim Zolfaqari je napovedal, da bi v primeru napada sledili povračilni udarci na „vso energetsko infrastrukturo, informacijsko tehnologijo in naprave za razsoljevanje vode, ki pripadajo ZDA in režimu v regiji“. To ni več le vojaška logika. V igri so sistemi, brez katerih življenje v regiji praktično obstane.
Regija Perzijskega zaliva je pri tem izjemno ranljiva. V Bahrajnu in Katarju razsoljevalne naprave zagotavljajo 100 odstotkov pitne vode, v Združenih arabskih emiratih več kot 80 odstotkov, v Savdski Arabiji približno polovico. Brez elektrike ti sistemi obstanejo. Brez njih pa tudi mesta.
Predsednik iranskega parlamenta Mohammad Baqer Qalibaf je opozoril, da bi lahko bila kritična infrastruktura na Bližnjem vzhodu „nepovratno uničena“, če bi bile tarča iranske elektrarne. Iranska revolucionarna garda je šla še dlje in napovedala možnost popolnega zaprtja Hormuške ožine. Sporočilo je jasno: pritisk bo šel tja, kjer najbolj boli.
Hormuška ožina kot ključna točka pritiska
Hormuška ožina ostaja ena najpomembnejših energetskih žil sveta. Po njej potuje približno petina svetovne nafte in utekočinjenega zemeljskega plina. Morebitno zaprtje bi imelo takojšnje globalne posledice.
Čeprav iranski predstavniki trdijo, da je ožina formalno odprta, je promet vse bolj omejen. Prehod je mogoč le ob usklajevanju z iranskimi varnostnimi strukturami. To pomeni nadzor. In negotovost.
Podatki o sledenju ladij kažejo, da so nekatere ladje, med njimi plovila pod indijsko zastavo in pakistanski tanker, uspele prečkati območje, medtem ko se je velik del ladijskega prometa ustavil ali umaknil.
Napetosti so se že prelile na energetske trge. Evropske cene plina so se v preteklih dneh zvišale za približno 35 odstotkov. Scenarij popolnega zaprtja ožine pa bi pomenil najhujši energetski šok po desetletjih.
Nadaljevanje spopadov in širjenje konflikta
Po več kot 3 tednih intenzivnih ameriških in izraelskih napadov, ki so po navedbah obeh držav močno zmanjšali iranske raketne zmogljivosti, Teheran še vedno ohranja sposobnost povračilnih udarcev.
Sirene za zračni napad so se oglasile v Tel Avivu ter v delih severnega in osrednjega Izraela, pa tudi na Zahodnem bregu. Izraelska vojska je sporočila, da je zaključila nov val napadov na Teheran, usmerjenih v vojaške objekte ter proizvodnjo in skladiščenje orožja.
V napadu na radijsko postajo v pristanišču Bandar Abbas je bila ubita najmanj 1 oseba, v vzhodnem Teheranu pa je bila aktivirana zračna obramba.
Iran je v zadnjih dneh razširil tudi domet svojih operacij. Proti ameriško-britanski vojaški bazi v Indijskem oceanu je izstrelil balistične rakete dolgega dosega, z dosegom okoli 4000 kilometrov.
Napadi so se razširili tudi na jug Izraela, kjer je bilo ranjenih več deset ljudi. Območje leži v bližini jedrskega reaktorja in večjih vojaških objektov. To ni nepomembna podrobnost.
Vzporedna fronta v Libanonu
Konflikt poteka tudi na severni fronti. Hezbolah, ki ga podpira Iran, je od začetka marca proti Izraelu izstrelil na stotine raket, kar je sprožilo obsežne izraelske napade v Libanonu. Po razpoložljivih podatkih je bilo tam ubitih več kot 1000 ljudi.
Izraelska vojska pričakuje „še tedne bojev proti Iranu in Hezbolahu“. Hkrati je napovedala pospešitev rušenja objektov v obmejnih območjih ter uničenje infrastrukture, ki naj bi jo uporabljale oborožene skupine.
Vojna, ki se je začela 28. februarja, je doslej zahtevala več kot 2000 življenj. Poleg človeških izgub vse bolj vpliva tudi na globalno gospodarstvo, predvsem prek energentov, transporta in naraščajoče negotovosti.
