Otrok je večkrat nemiren, težko zaspi, hitro ga zaboli trebuh ali pa se izogiba situacijam, ki so bile še pred kratkim povsem običajne. Veliko staršev to pripiše “obdobju”, občutljivosti ali značaju. A včasih gre za nekaj več – za znake anksioznosti, ki jih ni vedno lahko prepoznati.
Pri otrocih se anksioznost redko pokaže tako, kot si predstavljamo. Ne pride z jasnim “strah me je”, ampak skozi vedenje, ki ga hitro razumemo napačno.
Ne pokaže se vedno kot strah
Ko pomislimo na anksioznost, si predstavljamo strah. Pri otrocih pa se pogosto pokaže drugače – kot razdražljivost, umikanje, jok brez jasnega razloga ali nenadni izbruhi.
Otrok ne zna vedno povedati, kaj ga skrbi. Občutek se pokaže skozi telo ali vedenje. Zato lahko deluje, kot da pretirava ali išče pozornost.
V resnici pa poskuša izraziti nekaj, česar še ne zna ubesediti.
Telo pogosto pove prej kot besede
Pogosti glavoboli, bolečine v trebuhu, slabost ali utrujenost brez očitnega razloga so lahko znak, da je otrok pod stresom. Telo reagira, še preden otrok razume, kaj se dogaja.
Veliko staršev najprej išče fizičen vzrok – kar je prav. A če se težave ponavljajo in zdravniški pregled ne pokaže nič posebnega, je smiselno pomisliti tudi na čustveni vidik.
Otrok ne “izmišljuje” bolečine – jo dejansko čuti.
Izogibanje kot tiha strategija
Eden najbolj spregledanih znakov je izogibanje. Otrok noče v šolo, noče na rojstni dan, noče sodelovati pri dejavnosti, ki mu je bila prej všeč.
Na prvi pogled deluje kot trma ali lenoba. V resnici pa gre pogosto za način, kako se izogne situaciji, ki mu povzroča stisko.
Otrok ne beži pred dejavnostjo – beži pred občutkom, ki ga ta sproži.
Kje starši pogosto zgrešijo
Ker znaki niso očitni, starši pogosto reagirajo z opozarjanjem, spodbujanjem ali celo pritiskom. “Saj bo vse v redu”, “ne kompliciraj”, “pojdi in boš videl”.
Čeprav je namen dober, otrok s tem dobi občutek, da njegovi občutki niso pomembni ali da jih mora potisniti stran.
Anksioznost se s tem ne zmanjša – pogosto se samo skrije.
Kaj dejansko pomaga
Največ naredi že to, da otroka vzamemo resno. Da poslušamo, tudi če ne zna vsega razložiti. Da ne hitimo z rešitvijo, ampak najprej poskušamo razumeti.
Pomaga tudi, če situacije ne potiskamo na silo. Majhni koraki, občutek varnosti in prisotnost starša naredijo več kot pritisk.
Otrok ne potrebuje takojšnje rešitve. Najprej potrebuje občutek, da ni sam v tem.
Ko opazimo, ne ignoriramo
Anksioznost pri otrocih ni nekaj redkega. Je pa pogosto spregledana, ker se ne pokaže na očiten način.
Ko začnemo opazovati vzorce – ponavljajoče se težave, izogibanje, telesne simptome – lahko pravočasno ukrepamo. Ne zato, da bi otroka “popravili”, ampak da mu pomagamo razumeti, kaj se dogaja z njim.
