Misija Artemis II je v šestem dnevu poleta dosegla enega ključnih mejnikov celotnega programa, saj je posadka med preletom Lune postavila nov rekord v oddaljenosti od Zemlje in hkrati zaključila obsežen sklop znanstvenih opazovanj, ki so potekala v neposredni bližini luninega površja.
Vesoljsko plovilo Orion se je med misijo oddaljilo do 403.776 kilometrov od Zemlje, s čimer je preseglo dosedanji rekord iz leta 1970, ki ga je postavila misija Apollo 13. Posadka se je tako od domačega planeta oddaljila za približno 6770 kilometrov dlje kot katerakoli prejšnja človeška odprava v vesolje.
Ob tem je Orion Luni najbližje prišel na približno 6470 kilometrih nad njeno površino. V tej fazi je plovilo dosegalo hitrost okoli 98.865 kilometrov na uro glede na Zemljo, medtem ko se je glede na Luno gibalo s precej nižjo hitrostjo, približno 5119 kilometrov na uro, kar je omogočilo stabilnejše pogoje za opazovanje.
To je bila ključna faza misije.
Sedem ur opazovanj in podrobnejši pogled na Luno
Ključni del preleta je predstavljalo približno sedemurno opazovalno okno, v katerem je bila posadka dovolj blizu Lune, da je lahko izvajala podrobna znanstvena opazovanja. Vesoljsko plovilo je bilo v tem času usmerjeno tako, da so bila okna obrnjena proti lunini površini, kar je omogočilo neposreden vizualni stik z izbranimi območji.
Med opazovanimi lokacijami sta bila tudi Reiner Gamma, nenavadna svetla struktura na površju Lune, katere izvor znanstveniki še vedno poskušajo pojasniti, ter krater Glushko, širok približno 27 milj, ki je znan po izrazitih svetlih progah, ki segajo več sto kilometrov daleč.
Posadka je poročala o zaznavanju različnih barvnih odtenkov na luninem površju, vključno z rjavimi in modrikastimi niansami. Takšna opažanja so za znanstvenike pomembna, saj lahko pomagajo pri razumevanju mineralne sestave ter starosti posameznih območij. Na podlagi teh podatkov so znanstvene ekipe na Zemlji sproti prilagajale načrt opazovanja in posadki pošiljale dodatna navodila.
Sončni mrk in opazovanje korone
Med preletom je posadka doživela tudi redek pojav, ko so se Orion, Luna in Sonce poravnali. Posledično je nastal približno enourni sončni mrk, ki je posadki omogočil priložnost za opazovanje Sončeve korone.
Gre za najbolj zunanjo plast Sončeve atmosfere, ki je običajno vidna le ob popolnih Sončevih mrkih. Astronavti so lahko spremljali, kako svetlobni sij korone obdaja temno silhueto Lune, hkrati pa opazovali tudi morebitne bliske meteoroidov, ki padajo na lunino površje.
Takšna opazovanja so pomembna za boljše razumevanje vesoljskega okolja in potencialnih nevarnosti, s katerimi se bodo soočale prihodnje misije na Luno.
Zemeljski zahod, vzhod in prekinitev komunikacije
Prelet Lune je posadki omogočil tudi vizualno izjemne prizore. Med potovanjem za Luno so bili priča t. i. „zemeljskemu zahodu“, ko je Zemlja izginila za luninim obzorjem. Približno 40 minut kasneje se je ponovno pojavila kot „zemeljski vzhod“, ko se je Orion vrnil na vidno stran Lune.
Ta del poti je sovpadal tudi z načrtovanim izpadom komunikacije. Lunina masa je namreč blokirala radijske signale iz Nasinega omrežja za globoko vesolje, kar je za približno 40 minut prekinilo stik med posadko in nadzornim centrom.
Podobni izpadi so bili značilni že za misije Apollo in so pričakovani pri takšnih manevrih. Ko se je Orion ponovno pojavil izza Lune, je nadzorni center hitro obnovil komunikacijo.
Tik pred prekinitvijo je pilot Viktor Glover poslal sporočilo: „Medtem ko se pripravljamo na prekinitev radijske komunikacije, bomo še vedno čutili vašo ljubezen z Zemlje. In vsem vam tam spodaj na Zemlji in okoli Zemlje, ljubimo vas, z Lune. Se vidimo na drugi strani.“
Rekord in simbolika misije
Ob doseženem rekordu je posadka poudarila simbolni pomen trenutka. Astronavt Jeremy Hansen je ob tem dejal: „Ko presegamo največjo razdaljo, ki jo je človeštvo kdajkoli prepotovalo od planeta Zemlja, to počnemo v čast izjemnim prizadevanjem naših predhodnikov … Najpomembneje pa je, da izberemo ta trenutek, da izzovemo to in naslednjo generacijo.“
Ob tem so v nadzornem centru zabeležili tudi zanimiv simbolni dosežek – posadki so poslali najdaljše e-poštno sporočilo v zgodovini človeštva.
Povratek proti Zemlji in naslednji koraki
Po zaključku opazovalnega dela je posadka začela povratno pot proti Zemlji. Orion bo lunino vplivno sfero zapustil 7. aprila okoli 13.25 po vzhodnoameriškem času, na razdalji približno 41.072 milj od Lune.
Misija Artemis II predstavlja prvi polet s posadko v okviru novega programa vračanja ljudi na Luno. Namenjena je preverjanju delovanja vesoljskega plovila Orion in vseh ključnih sistemov v pogojih globokega vesolja.
Zbrani podatki bodo ključni za naslednje faze programa, zlasti za misijo Artemis III, ki naj bi v prihodnjih letih ponovno pripeljala astronavte na lunino površje.
