Boštjan M. Turk: slabega tedna distance, ki nas loči od volitev, se že bolje vidijo konture tega, kar se poraja. Predvsem izstopa eno dejstvo: ne glede na nepredstavljivo moč, ki jo je tranzicijska levica posedovala v tem spopadu, iz njega odhaja poražena. Celo huje poražena. Izgubila je nič manj kot tretjino poslancev, začenši z 12 poslanci, ki jih v sedanjem taboru Svobode ne bo več. Predvsem pa nima več parlamentarne večine, s katero bi Robertina lahko nadalje izvajala teror nad državljani. Te je vsak dan manj, tako da je zadnji “ukrep” slovečega para z Gregorčičeve kar krik po vladi narodne enotnosti. Ta bi bila nekakšna zasilna zavora, s katero bi danes vladajoči poskušali ustaviti prosti pad. Misija nemogoče!
A treba se je pri tej moči, ki se nikoli doslej še ni demonstrirala s takšno silo kot v času pred 22. marcem, malce ustaviti. Česa vsega se niso v Svobodi in pri njenih prišepetovalcih (začenši z Milanom Kučanom) polotili?
Najprej že kar a priori zlorab vitalnih organov države, od Sove pa do medijev. Kar se slednjih tiče, se je najbolj kompromitirala nacionalna TV, ki si zasluži bodečo nežo. Postala je primerljiva z Miloševićevo TV Srbija v času najhujšega terorja nad svobodo informacij.
Če se ozremo na najbolj izstopajoče prizore v tej smeri, opazimo prizadevanja Manice Ambrožič Janežič. Morda še najbolj groteskno je bilo, ko je kar sama intervjuvala svojo kolegico Tanjo Gobec, kot bi šlo za zunanjo sodelavko.
Takšna tišina, v kateri odmeva le glas ene strani, dobesedno vpije do nebes, če se izrazimo v Cankarjevem jeziku. Od političnih komentatorjev dejansko neodvisnih sploh ne vabijo, če že, pa so to zgolj izjeme, ki potrjujejo pravilo. In če se te že pojavljajo – izjemoma (Bernard Nežmah kot edini, enkrat na sezono, če).
Na robu kritičnega stanja
A kljub vsemu je situacija za tranzicijsko levico oz. za njeno kapitalsko ozadje na robu kritičnega stanja. Robert Golob po navodilih Kučanovega aparata mora sestaviti koalicijo, naj stane, kar hoče, sicer je drugače ogrožen sam obstoj globoke države, tako lepo razvidne v aferi posnetkov, s katerimi so prav akterji slednje globoko razburkali predvolilni čas.
Kako bo sedanji predsednik vlade to storil, ni jasno, še posebno zato, ker bi moral tu ravnati zoper logiko, kar pa se v naravnem redu, kakršnemu pripadata človek in njegova družba, slej ko prej hudo maščuje. Namreč, prisiliti bi moral dva člena, recimo temu sredinske paradigme, da ravnata zoper lastne politične interese, še več, zoper interese lastnega preživetja.
Kaj s tem mislimo?
Na primer, Zoran Stevanović je svoj uspeh zgradil na retoriki antiestablishmenta. Volili so ga “ponižani in razžaljeni”, v vseh smislih deprivilegirani, ki so v njem videli nekakšnega samorastnika ali kot se temu v angleščini reče: self-made man.
Človeka, ki se upira oblastnim strukturam in jih izigrava. Zato tudi je njegov program tako ekonomsko liberalen, še celo bolj, kot je program SDS. Nič davkov, nobenega obdavčevanja ne nepremičnin ne premoženja in podobno. Tako razmišljajo mali podjetniki, taksisti, ljudje z ulice, njegovi volivci, ki jim država krvavo posega v pičli zaslužek. Tudi zato je zoper Levico, predvsem pa zoper logiko, ki jo je uveljavljala sedanja koalicija pod vodstvom Roberta Goloba.
Ni zato tolikokrat ponovil, da se v koaliciji z njim ne vidi.
Politični samomor
Če bi sedaj podprl strukture, ki so Slovenijo po štirih letih pripeljale tja, kjer je, bi bil to neposredni politični samomor. “Ponižani in razžaljeni”, njegova volilna baza, bi nemudoma razumeli, da je zamenjal stran. Da so ga sedaj pripustili tja, od koder so ga ves čas kampanje podili.
Spomnimo se samo, da so ga mediji ignorirali, Golob ga ni vabil na kosila ipd. Niti ni Stevanović nastopal na skrajno neinteligentni paradi “loparčkov” pred državnim zborom, ko so se predstavniki sedanje oblasti zaklinjali, da bodo duhamornosti, ki smo jim bili priča v zadnjih štirih letih, rade volje ponavljali še naprej, če jim bodo le ljudje nasedli.
Ko bi se Zoran Stevanović naenkrat znašel v soju žarometov (in kamer), ki bi jih usmerjalo zakulisje: ko bi se iz upornika prelevil v pokornega uradnika, bi mu zazvonil navček. Njegova politična zgodba bi bila končana. V to pa ne more privoliti, ker je premlad in ker je postala politika njegov modus vivendi, zasvojenost in omama, brez katere ne more preživeti. Tu govorim v poznavanju stvari: vem, kako zelo lahko človeka politika potegne vase. Prav zato mora lider Resnice gledati daljnoročno in ravnati strateško. V tem trenutku tako nič ne kaže, da bi ga kakorkoli zapuščala prisebnost.
Za Anžeta Logarja… več na Požareport.
* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)
