Kratek dokument, ki ga je poljska Solidarnost sprejela septembra 1981, je postal eno najdrznejših sporočil svobode v takratnem komunističnem svetu. Slovenski profesor in publicist Boštjan M. Turk je za poljski portal Tysol osvetlil zgodovinski pomen poslanice, ki je razburila Moskvo ter ljudem za železno zaveso sporočila, da komunistični sistem ni nepremagljiv.
Delegati Neodvisnega samoupravnega sindikata Solidarnost oziroma Solidarność so 8. septembra 1981 na prvem nacionalnem kongresu v Gdansku sprejeli “Poslanico delovnim ljudem vzhodne Evrope”. Namenili so jo delavcem Albanije, Bolgarije, Češkoslovaške, Nemške demokratične republike, Romunije in Madžarske ter vsem narodom Sovjetske zveze.
V njej so izrazili podporo ljudem, ki so si prizadevali ustanoviti svobodne in neodvisne sindikate. Poudarili so, da je Solidarnost pristna, desetmilijonska delavska organizacija, ki je nastala iz stavkov, njen cilj pa je izboljšanje položaja vseh delovnih ljudi.
Dokument je obsegal le nekaj stavkov, vendar je v državah vzhodnega bloka povzročil izjemen politični pretres.
Moskva je poslanico razumela kot neposreden izziv
Turk v avtorskem prispevku za Tysol opozarja, da javno izražanje solidarnosti z ljudmi pod sovjetsko oblastjo takrat ni bilo varen intelektualni nastop. Pomenilo je lahko izgubo zaposlitve, zaporno kazen, internacijo, v skrajnih primerih pa tudi smrt.
Nevarnost sovjetskega posredovanja je bila resnična. Moskva je že leta 1956 s silo zatrla madžarsko vstajo, leta 1968 pa je vojska Varšavskega pakta končala praško pomlad.
Po podatkih poljskega Inštituta narodnega spomina je sovjetski voditelj Leonid Brežnjev dokument označil za nevarnega in provokativnega. Vodstvo Sovjetske zveze je poslanico razumelo kot poskus širjenja uporniških zamisli v druge socialistične države. Sledili so propagandni napadi in navidezno spontani shodi proti Solidarnosti.
Moč Solidarnosti je bila v njeni množičnosti
Po Turkovi oceni je imela Solidarnost orožje, ki ga komunistični aparat ni mogel preprosto nevtralizirati – množičnost. Posameznika je bilo mogoče utišati, bistveno težje pa več tisoč ljudi, ki so stopili skupaj in govorili z enim glasom.
Odgovor poljskega režima je prišel že nekaj mesecev pozneje. General Wojciech Jaruzelski je 13. decembra 1981 uvedel vojno stanje. Na tisoče članov Solidarnosti je bilo interniranih, stavke so oblasti zatirale s silo, sindikat pa je bil pozneje prepovedan.
Kljub represiji Solidarnost ni izginila. Umaknila se je v podzemlje, pri čemer so ji pomagali Katoliška cerkev, podzemni tisk in podpora z Zahoda. Leta 1988 je Poljsko zajel nov val stavk, sledili so pogovori za okroglo mizo in delno svobodne volitve junija 1989.
Novice iz Poljske so prinašale upanje tudi v Jugoslavijo
Turk je v prispevek vključil tudi osebni spomin na odraščanje v Jugoslaviji. Tamkajšnji mediji so o dogajanju na Poljskem poročali obsežneje kot sovjetski. Novice o Solidarnosti so po njegovih besedah pomenile “pravi odmerek optimizma”, saj so pokazale, da komunizem ni nujno večen.
Sistem, ki se je predstavljal kot neizogibna prihodnost človeštva, se je prestrašil delavcev iz gdanske ladjedelnice. Prav to je razkrilo njegovo notranjo šibkost.
Turk ob tem sklene, da se “svobode ne pridobi s podrejanjem strahu”. Člani Solidarnosti leta 1981 niso mogli vedeti, da bo osem let pozneje padel komunistični monopol na Poljskem in da se bo novembra 1989 zrušil Berlinski zid. Vedeli pa so, da molk ne more biti pot do svobode.
Poslanica delovnim ljudem vzhodne Evrope je tako ostala dokaz, da lahko nekaj pogumnih stavkov preseže državne meje, preživi politični sistem, proti kateremu je bilo uperjeno, in postane del evropske zgodovine.
