“Večina ni uspela izkazati, da njena odločitev temelji na golem razumsko-logičnem temelju (ustavno korektnem nosilnem razlogu), kot bi morala, in ne morda le na modernem stereotipu, ki bi bil močnejši od zavezanosti pravni argumentaciji.” [Dr.dr. Klemen Jaklič]

Za kaj gre?

Ustavno sodišče je v dveh odločbah z dne 16. 6. 2022 ugotovilo, da je v neskladju z ustavno prepovedjo diskriminacije zakonska ureditev, ki določa, da

  1. lahko zakonsko zvezo skleneta le dve osebi različnega spola in da
  2. istospolna partnerja, ki živita v formalni partnerski zvezi, ne moreta skupaj posvojiti otroka.

Zakonodajalcu je določilo šestmesečni rok za odpravo ugotovljenega ustavnega neskladja.

Odločilo je še, da se do odprave ugotovljene protiustavnosti šteje, da

  1. je zakonska zveza življenjska skupnost dveh oseb ne glede na spol in da
  2. lahko istospolna partnerja, ki živita v partnerski zvezi, skupaj posvojita otroka pod enakimi pogoji kot zakonca.
Odklonilno ločeno mnenje k Odločbi št. U-I-486/20 z dne 16. 6. 2022

Dr.dr. Klemen Jaklič nas v svojem odklonilnem ločenem mnenju popelje skozi razmislek o tradicionalnem in modernem pristopu k predmetnemu vprašanju. Uvodoma pove, da ne gre za enostavno vprašanje, tudi če bi to tako želel prikazati.

V resnici gre za eno od znanih zagonetk s področja ustavnega prava, ki jo kot takšno razumemo šele, če in ko jo skušamo razrešiti zgolj z golim razumom in logiko, tj. če pustimo ob strani nevarnost osebne pristranosti oz. stereotipov (bodisi tradicionalnih bodisi modernih), ki na razrešitev vprašanja, če naj bo pravična, ne smejo vplivati. [Dr.dr.Jaklič]

Odločitve Ustavnega sodišča v predmetni zadevi zato ni mogel podpreti, ker, po njegovem mnenju, zgolj logično-razumska argumentacija lahko prepreči nekonsistentnosti in celo potencialni vdor stereotipov v odločanje.

Tradicionalni pristop, zapiše, temelji na ideji, da je zakonska zveza nekaj posebnega, podeljenega zvezi moškega in ženske, torej zvezi, iz katere se po naravi lahko rodi in v družinskem zavetju vzgaja potomstvo, ki je temelj skupnosti in vir nadaljevanja človeškega življenja ter s tem človeštva kot takega. Kar pa je sam vir življenja, ima poseben status. Od tod posebna podelitev statusa zakonske zveze za skupnost moža in žene, tj. družine, vključno z možnostjo skupnega posvajanja otrok s strani takšnega, posebnega para.

Pri “modernejšem” pristopu, nam pojasni Jaklič, ne more biti večina, kaj šele država, tista, ki posameznikom od zunaj določa telo zakonske zveze in družine. Če dva odrasla človeka pristno svobodno želita (“consenting adults”), da bi tudi njuna zveza štela za zakonsko zvezo in da bi ob tem prav tako lahko posvojila otroke, pa na slednje in kogarkoli tretjega to nima posebnega škodljivega učinka, potem ni razloga, razlaga moderni pristop, da bi kdorkoli (kaj šele država) to lahko upravičeno preprečil.

Ali odločitev vodi logični argument ali moderni stereotip?

Jaklič meni, da zgolj z navedbo stališča, ali gre za moderen ali tradicionalen pristop, ni še nič razrešeno. Najprej je potrebno dopustiti obe možnosti.

Zato v ločenem mnenju tudi zapiše, da morda obstaja tudi tretja pot. Takšna, ki odgovori na vprašanje, zakaj bi bili zgolj istospolni pari tisti, pri katerih gre za neupravičeno izključitev iz možnosti sklepanja zakonske zveze in posvojitve otrok.

O odzivih političnih strank na odločitev Ustavnega sodišča smo pisali TUKAJ

Težava je, po Jakličevem mnenju, v tem, da večina na Ustavnem sodišču nobenega od teh odločilnih izzivov ni niti naslovila, niti ni nanje poskusila odgovoriti ob razpravi.

S tem, po Jakličevem mnenju, zaenkrat večina ni uspela izkazati, da njena odločitev temelji na golem razumsko-logičnem temelju (ustavno korektnem nosilnem razlogu), kot bi morala, in ne morda le na modernem stereotipu, ki bi bil močnejši od zavezanosti pravni argumentaciji.

Miha Kovač

Celotno ločeno mnenje si lahko preberete TUKAJ

Tiskovno sporočilo Ustavnega sodišča v predmetni zadevi si lahko preberete TUKAJ

Foto: US

Komentar: