[STA]- Založba Družina je zbirko Slovenci v zgodovini obogatila z monografijo Naši temelji in okviri: Slovenci in Slovenija v zgodovini. Knjiga z devetimi poglavji več avtorjev odgovarja na vprašanja o temeljih, ki so oblikovali slovenski narod in državo, je na predstavitvi knjige v sredo zvečer dejal odgovorni urednik tednika Družina Boštjan Debevec.
Pred sedmimi leti so v tedniku Družina začeli z rubriko Slovenci v zgodovini, katere namen je bil po besedah Debevca vzbuditi ljubezen do slovenskih korenin in na poljudnoznanstveni način približati slovensko zgodovino najširšemu krogu ljudi. Doslej je nastalo okoli 340 prispevkov, na osnovi rubrike, ki velja za eno najbolj branih v tedniku Družina, pa je nastala ideja o nedavno izdani monografiji.
Knjiga je razdeljena na devet tematskih sklopov, kot so Naš prostor v predzgodovini in antiki, Od kdaj Slovenci in od kdaj Slovenija?, Slovenščina od začetkov do danes, Slovenska identiteta pred narodno prebujo, Naše vladarske dinastije, Dozorovanje slovenskega naroda, Slovenska osamosvojitvena misel in Slovenski državni simboli – zastave, himne, grbi.
Zavedanje slovenskega naroda o svoji zgodovini v knjigi osvetli zgodovinar, prevajalec in politični analitik Aleš Maver, ki je na predstavitvi knjige v Mestnem muzeju Slovenije dejal, da se ob Ivanu Cankarju in načinu, kako ga razumemo, dobro zrcali pogled Slovenk in Slovencev na lastno zgodovino. Kot je opozoril, je z leti raziskovanj spoznal, da se je sorazmerno zgodaj tudi med zgodovinarji oblikovala zavest neke manjvrednosti, “ker naj Slovenci ne bi imeli velike zgodovine oziroma naj jih tam, kjer so se odvijale pomembne reči, ne bi bilo”.
V dolgi zgodovini je tudi “razplet druge svetovne vojne pomenil, da je revolucionarna stran skoraj v celoti obvladala slovensko družbo za precej dolgo časa in soočili smo se s težavo, ali pa se še vedno malo soočamo s to težavo, da se hkrati ni mogla poistovetiti s kulturnimi, političnimi in tudi družbenimi temelji, na katerih je dotedanji razvoj Slovencev in slovenstva ležal”.
Helena Janežič, zaposlena v Narodni in univerzitetni knjižnici, se je v knjigi ukvarjala z razvojem slovenske osamosvojitvene misli. Spomnila je na pomembne zgodovinske mejnike, kot so kmečki upor leta 1515, program Zedinjene Slovenije, ki je bil objavljen marca 1848 v Kmetijskih in rokodelskih novicah, majniška deklaracija, ki jo je v avstrijskem državnem zboru 30. maja 1917 prebral duhovnik, urednik in politik Anton Korošec, ustanovitev Demosa ter plebiscit o samostojnosti Slovenije leta 1990, z razglasitvijo samostojnosti leta 1991 pa je slovenska osamosvojitvena misel postala resničnost, je dejala.
O slovenskih simbolih je spregovoril zgodovinar Aleksander Hribovšek, ki je menil, da o njih govorimo pogosto, a redko poglobljeno. Pojavljajo se ob praznikih, na proslavah, v uradnih protokolih in občasno v javnih razpravah, vendar njihovega pomena zares niti ne poznamo. “Težko govorimo o pripadnosti, če se lastnih simbolov bojimo ali pa jih ne poznamo. Brez zgodovine ni identitete in brez identitete ni samozavesti,” je dejal.
Zgodovinar Boris Golec je kot temelje označil jezik, prostor, zavest, “torej tisto, kar nam je potem dalo v končni fazi slovenski narod in slovensko državo”, okviri pa so vse tisto, kar je pogojevalo nastanek tega, čemur pravimo danes Slovenci, slovenstvo in slovenska država.
