Motnje v pretoku energije skozi Hormuško ožino so znova odprle vprašanje, kako odporen je evropski energetski sistem. Po zadnjih podatkih Evropske komisije Evropska unija še vedno uvozi več kot polovico energije, hkrati pa pospešeno zmanjšuje odvisnost od posameznih dobaviteljev in krepi lastne vire.
Leta 2024 je EU proizvedla 43 odstotkov energije, preostalih 57 odstotkov pa uvozila. V energetski mešanici so prevladovali nafta in naftni derivati z 38 odstotki, sledili so zemeljski plin z 21 odstotki, obnovljivi viri z 20 odstotki, jedrska energija z 12 odstotki in trdna goriva z 10 odstotki.
Ključni podatki: EU uvozi 57 odstotkov energije, pri čemer 67 odstotkov uvoza predstavljajo nafta in derivati, 24 odstotkov pa plin. Delež ruskega plina je padel s 45 odstotkov leta 2021 na 12 odstotkov leta 2025, delež LNG pa se je v tem obdobju povečal z 20 na 45 odstotkov.
Posebej izstopa razlika med proizvodnjo in uvozom. Skoraj polovico energije, proizvedene v EU, predstavljajo obnovljivi viri (48 odstotkov), medtem ko pri uvozu še vedno prevladujejo fosilna goriva – kar 67 odstotkov predstavlja nafta, dodatnih 24 odstotkov pa plin.
Kot pojasnjuje Evropska komisija, “energetska varnost pomeni zagotavljanje zadostnih zalog za naše potrebe tudi v najzahtevnejših časih ter predstavlja temelj delovanja gospodarstva in družbe.”
Odvisnost od uvoza in premik stran od Rusije
Geopolitična tveganja ostajajo ključna grožnja energetski varnosti. To se je pokazalo že ob naftnih šokih v sedemdesetih letih in ponovno leta 2022, ko je Rusija zmanjšala dobave plina v Evropo.
Od takrat se je struktura uvoza močno spremenila. Delež ruskega plina v uvozu EU je padel s 45 odstotkov leta 2021 na 12 odstotkov leta 2025. Hkrati se je povečal uvoz iz drugih virov: Norveška danes pokriva 31 odstotkov uvoza plina, ZDA 26 odstotkov, Severna Afrika 13 odstotkov, Azerbajdžan in Katar po 4 odstotke.
Pomembno vlogo ima tudi utekočinjeni zemeljski plin (LNG), katerega delež se je v štirih letih več kot podvojil – z 20 odstotkov leta 2021 na 45 odstotkov leta 2025. LNG omogoča uvoz plina po morju in zmanjšuje odvisnost od plinovodov.
Evropska komisija ob tem poudarja, da “LNG omogoča uvoz plina iz držav, iz katerih ga sicer ne bi mogli dobiti, saj ni odvisen od plinovodov.”
Kljub nedavnim motnjam v Hormuški ožini Evropska komisija ocenjuje, da trenutno ni neposrednih tveganj za oskrbo z nafto ali plinom.
Energetska učinkovitost in obnovljivi viri kot ključ
Eden največjih, a pogosto spregledanih dejavnikov energetske varnosti je učinkovita raba energije. Po podatkih Komisije bi bila poraba energije v EU brez izboljšav v zadnjih dveh desetletjih danes za 27 odstotkov višja.
Po navedbah Evropske komisije bi bila “poraba energije brez izboljšav v zadnjih dveh desetletjih danes za približno 27 odstotkov višja.”
Hkrati EU pospešuje prehod na obnovljive vire. Ti ne pomenijo le zmanjšanja emisij, temveč tudi manjšo odvisnost od uvoza. Elektrifikacija, vključno z električnimi vozili, toplotnimi črpalkami in industrijskimi tehnologijami, dodatno krepi odpornost sistema.
Zaloge, infrastruktura in nova tveganja
Eden ključnih stebrov varnosti so strateške zaloge. Države EU morajo vzdrževati rezerve nafte v obsegu vsaj 90 dni neto uvoza. Marca 2026 je bila izvedena največja usklajena sprostitev zalog doslej – več kot 400 milijonov sodčkov, pri čemer so države EU prispevale približno petino.
Komisija izpostavlja, da so “zadostne zaloge nafte in plina ključni element pripravljenosti na motnje v oskrbi.”
Pri plinu ima EU skladiščne zmogljivosti, ki lahko pokrijejo do 35 odstotkov zimske porabe. Po letu 2022 so bila pravila za polnjenje skladišč dodatno zaostrena, Komisija pa je države že pozvala, naj pravočasno začnejo priprave na zimo 2026–2027.
Ob tem se povečujejo tudi nova tveganja. Energetska infrastruktura je vse bolj izpostavljena kibernetskim napadom, podnebnim ekstremom in fizičnim grožnjam. Suše lahko zmanjšajo proizvodnjo hidroelektrarn, vročinski valovi pa povečajo porabo energije.
“Podnebne spremembe povečujejo tveganja za energetsko infrastrukturo in stabilnost oskrbe,” opozarja Evropska komisija.
Povezani sistemi in solidarnost med državami
Energetska varnost EU temelji tudi na medsebojni povezanosti držav. Električno in plinsko omrežje sta tesno prepletena – plin je ključni vir za proizvodnjo elektrike, elektrika pa omogoča delovanje plinskega sistema.
Čezmejne povezave omogočajo prenos energije tja, kjer je najbolj potrebna, in predstavljajo osnovo za krizno sodelovanje. Pravila EU določajo, da si morajo države v primeru motenj pomagati – bodisi z dobavo plina bodisi elektrike.
Kot navaja Evropska komisija, “morajo države članice v primeru krize medsebojno sodelovati in si pomagati z dobavo energije.”
Poseben poudarek je na zaščiti gospodinjstev in ključnih storitev, kot so bolnišnice, ki so v kriznih razmerah opredeljene kot prednostni odjemalci.
Pogled naprej
Evropska komisija napoveduje nadaljnjo krepitev okvira za energetsko varnost. V letu 2026 pripravlja posodobitev pravil za zagotavljanje zanesljive oskrbe, s ciljem večje odpornosti na geopolitične in podnebne šoke.
Energetska varnost tako ostaja eno ključnih vprašanj za evropsko gospodarstvo – zlasti v času, ko se globalne razmere hitro spreminjajo, odvisnost od uvoza pa kljub prehodu na obnovljive vire še ni odpravljena.
