Po skoraj letu neenotnih in prekinjanih poskusov doseči prekinitev ognja v Ukrajini so prizadevanja za diplomatsko rešitev znova v ospredju, pri čemer ostaja ključno in hkrati najbolj sporno vprašanje usoda zasedenih ozemelj. Ameriška administracija predsednika Donalda Trumpa je še naprej vključena v pogovore, vendar soglasja o teritorialnih kompromisih med Moskvo in Kijevom ni, poroča Foreign Policy.
Razdaljo med stranema ponazarja razlika med proruskim načrtom, ki je v diplomatskih krogih zaokrožil novembra 2025, in poznejšim ukrajinsko-ameriško-evropskim protipredlogom. Prvi med drugim zahteva mednarodno priznanje ozemelj, ki jih trenutno nadzoruje Rusija, ter razglasitev celotne Doneške in Luganske oblasti za ruski. Takšen okvir bi po ocenah analitikov pomenil de facto kapitulacijo ukrajinskih sil in Rusiji omogočil, da bi z ugodnejših izhodišč pozneje nadaljevala vojaško kampanjo.
Protipredlog pa predvideva ustavitev bojev na obstoječih linijah in njihovo preoblikovanje v začasne stične črte, brez priznanja zakonitosti ruskih priključitev na vzhodu države ali na Krimu. Kijev je po navedbah sogovornikov za Foreign Policy pripravljen razpravljati o demilitariziranih pasovih in posebnih gospodarskih območjih na delih Doneške oblasti, ki so pod ukrajinskim nadzorom, vendar le ob pogoju, da bi podobni ukrepi veljali tudi na ruskem ozemlju.
Kosovski model kot izhodišče?
Ameriški analitik Edward P. Joseph, ki je v preteklosti sodeloval pri pogajanjih na Balkanu, vidi možno izhodišče v modelu, utemeljenem na resoluciji Varnostnega sveta ZN 1244 iz leta 1999. Ta je potrdila suverenost takratne Zvezne republike Jugoslavije, hkrati pa vzpostavila mednarodno upravo in varnostne sile na Kosovu ter preložila dokončno odločitev o statusu.
Po Josephovi oceni je prav odlog vprašanja suverenosti omogočil dolgoročno stabilizacijo razmer. Kosovo danes upravljajo lokalne institucije, čeprav ga Srbija, Rusija in več držav EU ne priznavajo kot neodvisno državo, formalno pa še vedno velja okvir resolucije 1244, ki ga podpira tudi Moskva.
Kako bi to izgledalo v Ukrajini
Po tej logiki bi lahko v zahodnem Donbasu, na območjih Doneške oblasti, ki niso pod rusko okupacijo, ukrajinske enote nadomestile mednarodne mirovne sile pod vodstvom ZN ali OVSE, medtem ko bi ruske sile ostale na trenutnih položajih. Vsa vprašanja glede dokončnega statusa ozemelj bi bila preložena do morebitnih prihodnjih referendumov v vzhodni Ukrajini in na Krimu.
Za Kijev bi takšen dogovor pomenil izgubo tudi simbolnega nadzora nad delom Donbasa, vendar bi hkrati omogočil ustavitev spopadov in vzpostavitev varnostnega pasu med obema vojskama. Po ocenah, navedenih v Foreign Policy, bi to omogočilo, da bi približno 200.000 prebivalcev mest, kot so Kostjantinivka, Slovjansk in Kramatorsk, ostalo na svojih domovih, beguncem pa bi se odprla možnost vrnitve.
Zakaj je ideja za Ukrajino sporna
Na predlog se v Ukrajini odzivajo zelo zadržano. Pisateljica Oksana Zabužko je za Foreign Policy dejala, da mirovni načrti, ki ohranjajo Rusijo v sedanji obliki in ne naslavljajo njene agresivne politike, niso vredni resne razprave. Po njenem mnenju takšni predlogi ne prispevajo k dolgoročni globalni varnosti.
Direktor Ukrajinskega inštituta za preobrazbo severne Evrazije Volodimir Horbač pa opozarja, da primerjava s Kosovom ni ustrezna. „Na Kosovu je šlo za etnični konflikt, ne za zunanjo okupacijo in poskus priključitve,“ je zapisal v odzivu za Foreign Policy. Po njegovem so tudi ameriška prizadevanja za mir utemeljena na napačni oceni ruskih ciljev, saj Moskva ne teži le k nadzoru posameznih regij, temveč k podreditvi celotne države.
Razdeljena mnenja med analitiki
Direktor Leibnizovega inštituta za vzhodno- in jugovzhodnoevropske študije Ulf Brunnbauer ocenjuje, da so alternativne rešitve nujne, če želimo preprečiti dolgotrajno izčrpavanje. Za Foreign Policy je dejal, da je kompromis, ki začasno pušča odprta pravna vprašanja, lahko manj škodljiv kot nadaljevanje vojne, še posebej ob dejstvu, da Rusiji za zdaj ne zmanjkuje vojaških sredstev tako hitro kot Ukrajini.
Ob tem pa je opozoril, da je Srbija resolucijo 1244 sprejela pod vojaškim pritiskom, medtem ko Rusija v takšnem položaju ni. Dodal je, da bi bila izvedljivost podobnega modela v Ukrajini mogoča le ob prisotnosti verodostojnih mednarodnih sil, primerljivih z Natovimi enotami na Kosovu, česar trenutno ne vidi kot realno možnost.
Referendumi kot dodatna težava
Politolog Peter Harris z Državne univerze v Koloradu meni, da bi referendumi v zasedenih ali razseljenih območjih pomenili implicitno priznanje spornega statusa teh ozemelj. Za Foreign Policy je dejal, da bi Ukrajina s tem pravno odprla vrata legalizaciji nezakonite okupacije.
Opozoril je tudi, da so razmere na terenu nezdružljive z verodostojnim glasovanjem, saj so številni prebivalci razseljeni, Rusija pa je na okupirana območja preseljevala prorusko prebivalstvo. Poleg tega bi imel vsak proces pod okriljem ZN dodatno politično razsežnost, saj je Rusija stalna članica Varnostnega sveta.
Realpolitika in vprašanje preživetja
Analitik John Feffer iz Inštituta za politične študije ocenjuje, da je kosovski model za Ukrajino morda bolj privlačen zgolj zato, ker je v šibkejšem pogajalskem položaju. Za Foreign Policy je zapisal, da Rusija po lastni razglasitvi priključitve štirih regij ne kaže interesa za odlog vprašanja suverenosti, saj ga je z njenega vidika že zaprla.
Po oceni več sogovornikov revije ostaja ključni dejavnik nadaljnja podpora Združenih držav. Brez obveščevalne pomoči, dobav orožja in sankcij proti Moskvi bi bila dolgoročna obramba Ukrajine bistveno otežena. V tem kontekstu se pojavlja tudi argument, da bi lahko Kijev pristal na dogovor, za katerega bi bilo že vnaprej jasno, da ga bo Rusija sčasoma kršila, s čimer bi dodatno razgalila svoje cilje pred mednarodno skupnostjo.
V takšnih okoliščinah se mirovni načrti vse manj obravnavajo kot pot do trajne rešitve in vse bolj kot del širše strategije preživetja države, ki poskuša obdržati podporo ključnih zaveznikov in hkrati preprečiti nadaljnje izgube ozemlja.
