Prepir zaradi igrače, sedeža v avtomobilu ali zadnjega kosa sladice lahko v nekaj sekundah preraste v kričanje in obtoževanje. Prvi odziv staršev je pogosto vprašanje: “Kdo je začel?” Toda iskanje krivca ne reši vedno spora. Otroka lahko celo spodbudi, da se osredotočita na dokazovanje lastne nedolžnosti namesto na rešitev težave.
Prepiri med sorojenci so običajen del odraščanja. Otroci tekmujejo za igrače, prostor, privilegije in pozornost staršev, njihovi spori pa so povezani tudi z razlikami v starosti, značaju in trenutnih potrebah.
Mlajši otrok lahko burno brani svojo igračo, ker se šele uči deljenja. Šolar je lahko občutljiv za vse, kar dojema kot nepravično, najstnik pa želi več zasebnosti in samostojnosti. Enako ravnanje z vsemi zato ni vedno tudi pravično.
V vsak prepir ni treba poseči
Če ne obstaja nevarnost telesnega nasilja, lahko starši najprej počakajo in opazujejo, ali bosta otroka spor rešila sama. Strokovnjaki otroške bolnišnice Akron Children’s opozarjajo, da lahko nenehno poseganje otroke navadi, da ob vsakem nesoglasju čakajo na odraslega razsodnika. Eden od njiju lahko poleg tega dobi občutek, da je drugi vedno zaščiten.
Starš lahko otroka usmeri, ne da bi spor rešil namesto njiju. Namesto razsodbe “Ti si kriv” lahko mirno opiše položaj: “Oba želita isto igračo. Kako bi lahko to rešila?”
Če odgovora ne najdeta, jima lahko ponudi nekaj možnosti: izmenično uporabo, časovnik ali drugo skupno dejavnost. Rešitev mora biti dovolj preprosta, da jo otroka razumeta in se je lahko držita.
Ko so čustva premočna, najprej sledi premor
Sredi kričanja, joka ali prerivanja ni pravi trenutek za dolgo razlago o spoštovanju in sodelovanju. Otroka je bolje začasno ločiti ter počakati, da se umirita. Pogovor lahko sledi pozneje, ko lahko vsak pove, kaj se je zgodilo in kaj bi prihodnjič naredil drugače.
To ne pomeni, da morajo starši dovoliti žaljenje, udarce ali uničevanje stvari. Družinska pravila naj bodo jasna: jeza je dovoljena, nasilje in poniževanje pa ne. Če obstaja nevarnost poškodbe, mora odrasli takoj poseči, otroka ločiti in najprej poskrbeti za varnost.
Pravično ne pomeni vedno enako
Veliko sporov se začne z besedami: “On je dobil več” ali “Vedno njej dovolite.” Starši lahko pojasnijo, da različna starost in različne potrebe včasih pomenijo tudi različna pravila.
Pomembno je, da se izognejo stalnim oznakam, kot so “on je vedno težaven”, “ti si starejša in moraš popustiti” ali “ona je še majhna”. Če mora isti otrok vedno odstopiti samo zato, ker je starejši, se lahko v njem kopičita jeza in občutek krivice.
Koristi tudi čas, ki ga starš preživi z vsakim otrokom posebej. Sorojenci namreč pogosto ne tekmujejo le za predmete, ampak tudi za pozornost odraslih.
Kdaj prepiranje ni več običajno
Občasna glasna nesoglasja so nekaj drugega kot ponavljajoče se poniževanje, ustrahovanje ali telesno nasilje. Pomoč strokovnjaka je smiselna, če eden od otrok živi v strahu pred drugim, če prihaja do poškodb ali če spori močno obremenjujejo vso družino.
Cilj ni dom brez enega samega prepira. Naloga staršev je otroka naučiti, da lahko izrazita jezo, branita svoje meje in poiščeta rešitev, ne da bi pri tem prizadela drug drugega.
