Odhod v trgovino, vožnja z avtobusom in popoldne na igrišču brez stalnega poročanja staršem so bili za številne otroke običajen del odraščanja. Danes so enake naloge pogosto skrbno načrtovane, nadzorovane ali preložene v poznejša leta.
Otroštvo v 80. in 90. letih ni bilo enako za vse, spomini nanj pa so pogosto obarvani z nostalgijo. Kljub temu je opazna razlika v količini samostojnosti, ki so jo odrasli dopuščali otrokom.
Pametnih telefonov, družinskih klepetov in aplikacij za spremljanje lokacije ni bilo. Ko je otrok odšel od doma, starši pogosto niso vedeli, kje natančno je. Dogovor je bil preprost: “Vrni se do večerje.”
Raziskave potrjujejo, da se je samostojna mobilnost otrok v več državah zmanjšala. Pregled raziskav, objavljen v reviji International Journal of Environmental Research and Public Health, med drugim navaja, da je delež avstralskih otrok, ki so se samostojno odpravljali na pot, med letoma 1991 in 2012 upadel z 61 na 32 odstotkov.
1. Izginili so na igrišče za celo popoldne
Otroci so po šoli odložili torbe, pojedli kosilo in odšli ven. Na dvorišču, igrišču ali bližnjem travniku so se sami dogovorili, kaj bodo počeli, kdo bo igral in kako bodo rešili prepir.
Starši niso organizirali vsake dejavnosti. Če je bilo otroku dolgčas, je moral zabavo poiskati sam.
2. Po kruh so šli z denarjem v žepu
Odhod v bližnjo trgovino je bil ena prvih samostojnih nalog. Otrok si je moral zapomniti naročilo, paziti na denar, preveriti vrnjeni znesek in kupljeno prinesti domov.
Danes lahko podobno opravilo še vedno krepi samostojnost, če so pot, promet in otrokova zrelost primerni.
3. V šolo so hodili peš ali s kolesom
Pred šolami je bilo manj kolon avtomobilov, saj so številni otroci prihajali peš, s kolesom ali skupaj z vrstniki iz soseske.
Na poti so se učili spremljati promet, pravočasno oditi od doma in oceniti, kaj storiti, če zamudijo ali se spremeni dogovor.
4. Sami so se znašli na avtobusu
Otroci v mestih so morali poznati številko avtobusa, smer vožnje in pravo postajo. Če so izstopili prehitro ali se odpeljali predaleč, ni bilo telefona, s katerim bi staršem takoj poslali svojo lokacijo.
Morali so vprašati voznika, drugega potnika ali poiskati pot nazaj. Takšne izkušnje so prinašale nekaj tveganja, hkrati pa so krepile iznajdljivost.
5. Malico so si pripravili brez dostave in navodil
Kruh z namazom, jajce, hrenovke ali pogreta enolončnica so bili za mnoge prvi kuharski podvigi. Starejši otroci so včasih kosilo pripravili tudi za sorojence.
Danes bolje razumemo nevarnosti opeklin, ureznin in zadušitve, zato mora biti uporaba štedilnika prilagojena otrokovi starosti. Priprava hladne malice ali sadnega krožnika pa ostaja dober prvi korak.
6. Dobili so opravilo, ne nagrade za vsako pomoč
Odnašanje smeti, pomivanje posode, pometanje dvorišča, grabljenje listja in pranje avtomobila niso bili predstavljeni kot posebni projekti. Veljali so za običajen prispevek k družinskemu življenju.
Otrok s takšnimi nalogami ni le razbremenil staršev. Učil se je, da skupni dom pomeni tudi skupno odgovornost.
7. Za šolsko torbo so odgovarjali sami
Starši niso spremljali vsake domače naloge prek spletne učilnice. Če je otrok pozabil zvezek, športno opremo ali podpis, je posledico praviloma občutil sam.
To ne pomeni, da se starši niso zanimali za šolo. Več vsakodnevne odgovornosti je bilo preprosto prepuščene otroku.
8. Težave so najprej poskusili rešiti brez klica staršem
Počen plašč na kolesu, izgubljen ključ ali prepir s prijateljem niso takoj sprožili sporočila v družinsko skupino. Otrok je moral razmisliti, ali lahko težavo reši sam, prosi za pomoč znanca ali počaka na vrnitev staršev.
Prav možnost takojšnjega klica je danes velika varnostna prednost. Lahko pa pomeni tudi, da odrasli rešitev ponudijo, še preden jo otrok poskusi poiskati.
Starih časov ni treba posnemati brez premisleka
Več svobode ni vedno pomenilo več varnosti. Nekatera opravila so bila za otroke pretežka, skrb za mlajše sorojence pa je lahko postala breme, ki bi ga morali nositi odrasli.
Koristno vprašanje zato ni, ali bi morali otroštvo vrniti v leto 1985. Bolje se je vprašati, katero majhno in starosti primerno odgovornost lahko otrok varno prevzame danes.
To je lahko samostojna priprava torbe, nakup v bližnji trgovini, pomoč pri kosilu ali kratek odhod k prijatelju po znani poti.
Današnji otroci niso manj sposobni. Samostojnost lahko razvijejo le, če dobijo priložnost, da nekaj opravijo brez odraslega, ki vsak njihov korak usmerja, preverja in popravlja.
