Predlog za znižanje DDV na osnovna živila in del energentov odpira zelo konkretno vprašanje: koliko bi tak ukrep dejansko pomenil za denarnice gospodinjstev. Čeprav zakon še ni sprejet, so učinki razmeroma enostavno izračunljivi – vsaj na papirju.
Gre za predlog, ki bi DDV na osnovna živila znižal z 9,5 odstotka na 5 odstotkov, za energente pa z zdajšnjih 22 odstotkov na 9,5 odstotka. To pomeni neposreden poseg v cene dobrin, ki predstavljajo največji del vsakodnevnih stroškov.
Koliko bi se poznalo pri hrani
Pri hrani razlika ni zanemarljiva, a tudi ne dramatična. Če vzamemo primer mesečnega nakupa osnovnih živil v vrednosti 300 evrov, bi znižanje DDV pomenilo približno 10 do 15 evrov nižji račun.
Pri manjših nakupih je učinek manjši, a vseeno opazen. Pri računu za 100 evrov bi razlika znašala okoli 4 do 5 evrov. Na letni ravni bi to lahko pomenilo približno 120 do 180 evrov prihranka, odvisno od navad gospodinjstva.
Pomembno je, da se ukrep nanaša le na omejen nabor osnovnih živil, kot so kruh, mleko, meso, jajca, sadje in zelenjava, ne pa na celotno ponudbo v trgovinah.
Večji učinek pri energentih
Bistveno večji finančni učinek bi imel ukrep pri energentih, kjer je trenutna stopnja DDV 22 odstotkov. Če bi se ta znižala na 9,5 odstotka, bi bila razlika občutnejša.
Pri mesečnem računu za energente v višini 150 evrov bi to pomenilo približno 12 do 15 evrov nižji znesek. Pri višjih porabah, zlasti v zimskih mesecih, bi lahko razlika presegla 20 evrov mesečno.
Na letni ravni bi to za povprečno gospodinjstvo lahko pomenilo od 150 do 200 evrov prihranka.
Skupaj – hrana in energenti – bi gospodinjstvo lahko prihranilo približno 250 do 350 evrov na leto, odvisno od porabe.
Kje je omejitev
Ključno vprašanje je, ali bi se znižanje DDV v celoti prelilo v nižje cene za potrošnike. Izkušnje iz preteklosti kažejo, da to ni samoumevno.
Del razlike lahko ostane v verigi dobave ali pri trgovcih, zato končni učinek na cene ni nujno enak matematičnemu izračunu. Poleg tega je predlagano znižanje DDV na energente časovno omejeno na devet mesecev.
Zakaj tak ukrep sploh prihaja na mizo
Predlog prihaja v času, ko so stroški hrane in energije še vedno med največjimi izdatki gospodinjstev. Čeprav se inflacija umirja, so cene ostale občutno višje kot pred nekaj leti.
Zato so ukrepi, ki neposredno vplivajo na vsakodnevne stroške, politično privlačni – predvsem v obdobju negotovosti na energetskih trgih.
Predlog zakona še ni sprejet in bo odvisen od politične podpore v parlamentu. Tudi če bi bil potrjen, pa bo ključno vprašanje, v kolikšni meri se bodo nižje davčne stopnje dejansko odrazile v cenah na policah in položnicah.
