Novi Državni zbor in telesa, ki govorijo glasneje od mikrofonov
V petek, 10. aprila 2026, se je konstituiral novi Državni zbor. Skrbno odmerjene besede in brezhibno izveden protokol. Pa vendar so tisti, ki vedo, kaj iskati, brali povsem drug scenarij. Ne tistega na papirju, temveč tistega, ki se je odvijal najprej v matematiki in seštevanju, nato pa tudi v držah hrbtenic, smereh pogledov in v tem, ali je nekdo na fotografiji ali pa ga preprosto ni.
Z 48 glasovi podpore je bil za predsednika državnega zbora izvoljen Zoran Stevanović, prvak stranke Resni.ca. 29 glasov je bilo proti, ostali glasovnic niso prevzeli. Glasovanje je bilo tajno, rezultat pa ni bil le ugotovljeno stanje, temveč napoved. Tistih 48, ki so oddali glas zanj, so s tem dejanjem tudi zarisali konture prihodnje vlade.
Toda pustimo za trenutek številke in si poglejmo nekoliko bližje samo dogajanje v dvorani. Telo namreč ne laže.
Odprtost kot signal
Na straneh SDS, NSi, SLS, Fokusa, Demokratov in Resni.ce je bilo razpoloženje nemogoče prikriti. Nasmehi. Odprte drže. Rahlo nazaj nagnjeni torzi … so klasična telesna govorica zadovoljstva in sproščenosti. To niso bila telesa, ki čakajo izid. To so bila telesa, ki so vedela izid. Med seboj so si izmenjavali kratke poglede, ki pravijo: zdaj smo tu. Kdor je kdaj sedel v zmagovalni ekipi, pozna ta občutek, ki se ne da skriti, pa čeprav bi ga hotel.
Pri Zoranu Stevanoviču smo med razglasitvijo na obrazu lahko spremljali trenutke ponosa in osebnega zadovoljstva ob priznanju in formalni potrditvi njegovih naporov v politiki, ki so rezultirali v imenovanju za predsednika Državnega zbora. Čestitke za imenovanje.
Na drugi strani dvorane smo seveda lahko zasledili drugačno sliko. Vzdržanost, zaprti gibi, zamrznjeni obrazi. Posebej je dogajanje s svojo govorico telesa zaznamovala Alenka Bratušek, ki je tako nehote postala zgovoren simbol občutij levega dela politike tega dne. Nekoliko izgubljena, stopicajoča med poslanci. Ozirajoča se okrog sebe, kot bi iskala oporo ali vsaj sogovornika, ki bi ji potrdil, da je vse skupaj le slab sen. Posebej povedno pa je bilo njeno nejeverno zmajevanje z glavo, ki v prevodu pomeni: Saj ni res. Tega ne morem sprejeti. Njeno telo je v tistih nekaj trenutkih spisalo kompleksen politični roman v samo treh stavkih in ob tem odprlo še polje špekulacij na temo njene prihodnosti v sodnih postopkih.
Odsotnost kot najglasnejše sporočilo
Toda eden od osrednjih akterjev tega petkovega dogajanja v Državnem zboru ni bil tisti, ki je bil izvoljen. Bil je tisti, ki ga ni bilo. Poraženec par excellance.
Dr. Robert Golob, donedavni predsednik vlade, šef stranke z največ mandati v prejšnjem sklicu, je izginil. Dobesedno. No ja, vsaj na omrežjih se je odzval. Zapisal je, da petkovo dogajanje ni le slab dan za politiko, temveč tudi za zaupanje. Tudi prav. A ni ga bilo ob razglasitvi. Ni ga bilo na skupinski fotografiji novega sklica. Človek, ki je štiri leta zasedal centralno mesto slovenskega političnega prostora, se je znašel v vlogi, ki jo njegova telesna govorica očitno zavrača v vsej svoji veličini. Ne sprejema vloge navadnega poslanca in še enkrat več je “nategnil” volivce, ki so mu dali svoj glas zato, da je kot navaden poslanec sploh prišel v Državni zbor.
Beg pred kamero je pogosto glasnejši od govora pred mikrofonom. Golob je z odsotnostjo sporočil, da se z novim stanjem ne identificira. Da se z novo realnostjo trenutno še ni sposoben soočiti, kaj šele jo ponotranjiti. Nič novega, a vedno znova potrdilo o tem, kdo Robert Golob v resnici je.
Rokovanje, ki velja tisoč besed
Fotografski objektivi so med drugim ujeli tudi zelo zanimiv prizor in sicer ti. dvojno rokovanje med Zoranom Stevanovičem in Janezom Janšo. Stevanovičevi dlani, ki medse sprejmeta dlan Janeza Janše, v protokolarni govorici telesa najprej pomenita zaupanje, toplino in bližino. Hkrati pa tudi potrebo, da se sogovornik (v tem primeru Stevanovič) statusno izenači in “zahvali” za pozornost, ki mu je namenjena z rokovanjem z avtoriteto (politik, profesor, mentor …). Spomnimo se: Stevanović je leta 2021 notarsko overil izjavo, da ne bo politično sodeloval s SDS in Janezom Janšo. Zdi se, da se časi spreminjajo.
Napoved, ki ni več ugibanje
48 glasov, kolikor jih je prejel Zoran Stevanovič za izvolitev, je natančno toliko, kolikor jih združuje desni blok. Enotni, usklajeni in brez pretresov. Programska izhodišča strank desnega bloka so dovolj usklajena, da koalicijska pogajanja verjetno niti ne bodo zahtevala dramatičnih postopkov in preobratov. Le porazdelitev resorjev in skupni imenovalec v ključnih vsebinah. To namreč ni koalicija iz nuje. To je koalicija iz prepričanja in matematike. Predvsem pa tudi koalicija, ki ima pred seboj političnega nasprotnika, ki je močen, dobro financiran ter dokazano sposoben takih barabij na škodo lastnega naroda, da se človek res zgrozi vsakič posebej, ko spremlja ta politično medijsko obveščevalno nevladni komplot aktivistov ter njihovih dejanj pod krinko nekakšne demokracije in svobode govora.
Predsednica republike je po konstituiranju jasno povedala, da bo mandat podelila tistemu, ki bo najprej zbral 46 glasov. Ti glasovi so zdaj prešteti. Dvorana Državnega zbora jih je pokazala v petek.
Izvolitev Zorana Stevanovića za predsednika Državnega zbora tako ni bila zgolj protokolarni dogodek. Bila je javna vaja v preštevanju in glasovanje, ki je potrdilo, da desna Slovenija vstopa v nov mandat zbrana, soglasna in z jasnim ciljem. Vse kaže na to, da se bo konstituirala desna vlada. Po katastrofalnih štirih letih leve vlade, o kateri je bilo res veliko napisanega že sproti, je prišel čas, da Slovenija zadiha drugače. No, upam vsaj.
