Papež Leon XIV. je med velikonočno vigilijo v baziliki svetega Petra v Vatikanu izpostavil, da velikonočno sporočilo presega sam dogodek vstajenja. Po njegovih besedah gre za trenutek, ko se soočenje med dobrim in zlim pokaže najbolj jasno.
Velika noč kot odgovor na razdeljenost
Poudaril je, da velika noč ni le obred ali tradicija, ampak odgovor na razdeljenost sveta. „Bog na trdoto greha, ki razdvaja in uničuje, odgovarja z močjo ljubezni, ki združuje in vrača življenje,“ je dejal.
Ob tem je opozoril, da velikonočna zgodba ni omejena na en sam dogodek. Razteza se skozi celotno zgodovino – od stvarjenja sveta, prek izhoda iz Egipta do prvih krščanskih skupnosti.
V liturgiji velikonočne noči, kjer se bere več svetopisemskih odlomkov, se po njegovih besedah pokaže prav ta skupna nit: človekova razdeljenost in hkrati možnost novega začetka.
Ljubezen močnejša od smrti
V ospredju njegovega nagovora je bilo vstajenje. Kot prelomnica, ki postavlja pod vprašaj smrt kot dokončen konec.
Ob prizoru iz evangelija po Mateju, kjer ženske pridejo k praznemu grobu, je izpostavil trenutek, ko se odvali kamen. Ne kot simbol, ampak kot razkritje moči, ki presega človeško razumevanje.
„Gre za moč Božje ljubezni, ki je močnejša od vsake sile zla,“ je poudaril.
Človek lahko uniči telo. Ne more pa uničiti življenja, ki izhaja iz Boga. To življenje presega smrt in ga ni mogoče zapreti v grob.
Svet danes: vojna, strah in zaprtost
V zadnjem delu nagovora se je papež ustavil tudi pri današnjem svetu. Po njegovih besedah „grobovi“ niso le del preteklosti, ampak obstajajo tudi danes – v obliki nezaupanja, strahu, sebičnosti in zamer.
Omenil je tudi širše razmere: vojne, krivice in vse večjo zaprtost med narodi. To so po njegovih besedah izzivi, ki človeka hitro ohromijo.
Zato je vernike pozval, naj se ne prepustijo občutku nemoči. Namesto tega naj sledijo zgledu svetnikov, ki so tudi v težkih okoliščinah vztrajali.
Velikonočno sporočilo po njegovih besedah ni namenjeno le posamezniku, ampak celotnemu svetu. Mir, sprava in sožitje niso nekaj oddaljenega, ampak nekaj, kar mora rasti tudi danes.
