Slovenija brez večje konkurenčnosti, naložb in privabljanja vrhunskih strokovnjakov dolgoročno ne bo mogla ohraniti močne socialne države, opozarja izvršna direktorica Združenja Manager Petra Juvančič. Razvojna kapica po njenem mnenju ni nagrada za bogate, temveč eden od ukrepov, s katerimi bi lahko država zmanjšala stroške zaposlovanja razvojnega kadra in preprečila njegov odhod v tujino.
Petra Juvančič je v kolumni opozorila, da se razprava o razbremenitvi dela v Sloveniji praviloma hitro spremeni v politično delitev na bogate in revne. Ob pripravah na referendum o interventnem zakonu in razvojni kapici se zato po njenih besedah znova odpira vprašanje, ali si Slovenija sploh še upa nagraditi uspešnost.
Po njenem mnenju gospodarska uspešnost in socialna država nista nasprotujoča si cilja, saj je prva pogoj za obstoj druge.
“Slovenija je država z eno najnižjih stopenj dohodkovne neenakosti v razvitem svetu, na kar smo lahko ponosni. V družbi se veliko pogovarjamo o solidarnosti, kar je prav, tako kot je tudi prav, da smo in ostanemo socialna država. Pa vendar nenehna težnja po enakosti ne zagotavlja blaginje,” je zapisala Juvančič.
Slovenija na lestvici konkurenčnosti nazaduje
Blaginja po njenem nastaja z delom, znanjem, inovacijami, podjetnostjo in vlaganji. Šele ko družba ustvari dovolj vrednosti, se lahko pogovarja o njeni razdelitvi. Če država pozabi na ustvarjanje, bo imela postopoma na voljo vse manj sredstev tudi za socialne pravice.
Juvančič ocenjuje, da je Slovenija v razmeroma kratkem času uvedla več novih obremenitev gospodarstva, bistveno manj pozornosti pa namenila povečevanju produktivnosti, privabljanju naložb in ustvarjanju pogojev za razvojne projekte.
Ob tem je navedla uvrstitev na lestvici svetovne konkurenčnosti švicarskega inštituta IMD. Slovenija je po njenih navedbah leta 2020 zasedala 35. mesto, zdaj pa je na 49. mestu.
“To ni zgolj statistika. Je opozorilo, da nas v ostri globalni konkurenci druge države prehitevajo pri ustvarjanju pogojev za rast, naložbe in kakovostna delovna mesta,” je poudarila.
Razvojna kapica kot orodje za privabljanje kadrov
Interventni zakon predvideva omejitev osnove za plačevanje socialnih prispevkov pri 7500 evrih bruto mesečno. Bistvo razvojne kapice po mnenju Juvančič ni razbremenjevanje bogatih, temveč zmanjševanje stroškov zaposlovanja visoko usposobljenih ljudi, za katere Slovenija tekmuje z drugimi državami.
Mednje sodijo inženirji, raziskovalci, razvojni strokovnjaki, vodje tehnoloških projektov in menedžerji. To so po njenih besedah pogosto ljudje, ki odločajo o naložbah, razvijajo nove izdelke, odpirajo trge in ustvarjajo delovna mesta.
“Njihova zaposlitev je lahko razlika med tem, ali bo mednarodno podjetje razvojni center postavilo v Sloveniji ali nekaj sto kilometrov stran. Ko se danes domač ali tuj mlad izobražen posameznik odloča, kje bo gradil svojo kariero, v Sloveniji pa lahko prejme neto plačo ali nagrado, ki znaša komajda 33 odstotkov tistega, kar je celoten strošek za podjetje, bo za našo državo za vedno izgubljen. Ko podjetje, ki sicer dela v Sloveniji, vodstvene in odločevalske funkcije preseli v druge države, smo na izgubi vsi,” je opozorila.
Juvančič priznava, da trenutni predlog razvojne kapice ni čudežna rešitev. Dolgoročno bi jo bilo po njenem smiselno znižati na dvainpolkratnik povprečne plače, s čimer bi zajela širši krog razvojnega kadra. Hkrati bi morala država strokovno oceniti kratkoročne stroške in dolgoročne koristi takšnega ukrepa.
Več denarja še ne pomeni boljših storitev
V razpravah o solidarnosti se po njeni oceni pogosto spregleda učinkovitost upravljanja javnega denarja. Če državljani za zdravstvo plačujejo vedno več, dostopnost storitev pa se ne izboljšuje, višji prispevki sami po sebi ne pomenijo močnejše socialne države. Podobno velja za pokojnine, dolgotrajno oskrbo in druge javne sisteme.
Pravičnost zato ne more pomeniti zgolj vedno večje prerazporeditve, temveč mora vključevati tudi odgovornost države za dosežene rezultate.
“Socialna država ni samoumevna, ampak je njena moč odvisna od gospodarske moči družbe, ki jo financira. Zato razvoj in solidarnost ne smeta biti tekmeca. Potrebujemo oboje, vendar v pravem zaporedju in ravnovesju,” je sklenila izvršna direktorica Združenja Manager.
Po njenih besedah bi morala Slovenija ustvariti razmere, v katerih bi podjetja želela vlagati, domači in tuji strokovnjaki pa bi svojo prihodnost videli pri nas. Cilj ne bi smel biti zgolj razprava o približno 13.000 zaposlenih, ki jih zajema sedanji predlog razvojne kapice, temveč okolje, v katerem bi bilo takšnih visoko produktivnih zaposlenih 50.000 ali celo 100.000.
Kolumna Petre Juvančič je bila izvorno objavljena v časniku Večer, nato pa jo je objavilo tudi Združenje Manager.
