Večina ljudi živi po pravilih, ki jih nikoli niso zavestno izbrali. Naučili so se jih zgodaj, pogosto brez vprašanj, in jih ponotranjili do te mere, da se zdijo samoumevna. Tako se dela. Tako je prav. Tako moraš biti. A pride trenutek, ko ta pravila ne dajejo več občutka varnosti, temveč utesnjenosti. In prav takrat se pojavi misel, ki ni uporniška, temveč iskrena: kaj pa, če bi potegnili črto in preverili, katera pravila sploh še sodijo v naše življenje?
Potegniti črto ne pomeni izbrisati preteklosti. Ne pomeni zanikanja vzgoje, izkušenj ali odnosov, ki so nas oblikovali. Pomeni nekaj precej bolj subtilnega – in veliko težjega. Pomeni prenehati živeti na avtopilotu. Pomeni reči: od tukaj naprej ne bom več samoumevno sledil temu, kar mi je bilo nekoč vsiljeno.
Pravila, ki jih nosimo s seboj, pogosto niso očitna. Ne govorijo o tem, kaj smemo in česa ne. Govorijo o tem, kdo naj bi bili. Naj ne bi bili preveč glasni. Naj ne bi zahtevali preveč. Naj ne bi razočarali. Naj ne bi bili sebični. Naj bi bili razumni, prilagodljivi, hvaležni.
Ta pravila nas varujejo dolga leta. Pomagajo nam preživeti v družini, šoli, odnosih. A pride trenutek, ko začnejo delovati kot omejitev. Kot notranja meja, ki je nismo postavili sami – a jo vseeno spoštujemo, kot da je zakon.
Je to življenje brez vrednot?
Pozabiti na ta pravila ne pomeni živeti brez vrednot. Pomeni preveriti, ali vrednote, po katerih živimo, še vedno odražajo to, kar smo danes. Človek se namreč spreminja. Pravila pa pogosto ostanejo zamrznjena v času, ko smo jih prvič sprejeli.
Veliko notranjih konfliktov izvira prav od tu. Iz razkoraka med tem, kar čutimo, in tem, kar mislimo, da moramo. Med tem, kar bi izbrali, in tem, kar je „prav“. Med notranjim impulzom in starim pravilom, ki se oglasi še preden naredimo prvi korak.
Potegniti črto pomeni dovoliti si vprašanje: Ali to počnem zato, ker verjamem v to – ali zato, ker se bojim posledic, če ne bi? In to vprašanje zna biti neprijetno. Ker razkrije, koliko odločitev ni bilo povsem svobodnih.
Ta proces ni dramatičen upor. Je tih, notranji premik. Pogosto se zgodi brez velikih gest. V majhnih trenutkih, ko prvič rečemo ne. Ko ne razložimo več vsega. Ko ne nosimo več odgovornosti, ki nam ne pripada. Ko se ne opravičujemo za to, da smo drugačni, kot so pričakovali.
Seveda tak premik prinese tudi nelagodje. Ko zapustimo stara pravila, izgubimo znan okvir. Za trenutek nimamo gotovosti, kako „prav“ delujemo. In prav tu se mnogi ustrašijo ter se vrnejo nazaj v znano – četudi omejujoče.
A psihološka svoboda se ne začne tam, kjer vse vemo. Začne se tam, kjer si dovolimo ne več slepo slediti.
Potegniti črto in pozabiti na vsiljena pravila ni zavračanje sveta. Je povabilo k bolj poštenemu odnosu s seboj. Je odločitev, da nehamo živeti zgolj kot odgovor na pričakovanja drugih – in začnemo živeti kot odziv na lastno notranjo resnico.
In morda je prav to eden najtišjih, a najmočnejših korakov odraslosti.
![Romana Tomc [Foto: www.RomanaTomc.si]](https://i0.wp.com/portal24.si/wp-content/uploads/2023/05/tomcromana2018-19-scaled.jpg?fit=300%2C200&ssl=1)
