V novi študiji, ki jo je vodila Univerza v Exeterju, so znanstveniki preučevali japonske prepelice in jih načrtno razdelili v dve skupini – ene so bile vzrejene za odlaganje večjih, druge za manjših jajc. Ker te ptice po izvalitvi ne skrbijo bistveno za mladiče, skoraj ves “starševski vložek” predstavljajo prav viri, ki jih samice prenesejo v jajca.
Rezultati so hitro pokazali razliko.
Po petih do šestih generacijah so samice, ki so legle večja jajca, začele kazati znake hitrejšega staranja in so poginile približno 20 odstotkov prej kot samice iz skupine z manjšimi jajci. V praksi to pomeni opazno krajšo življenjsko dobo – v povprečju 595 dni v primerjavi s 770 dnevi.
Ko več pomeni manj
Raziskava potrjuje eno ključnih idej evolucije: organizmi imajo na voljo omejeno količino energije, zato morajo nenehno izbirati, kam jo bodo usmerili.
„Vsa živa bitja imajo omejeno energijo in vire ter se soočajo s kompromisi med konkurenčnimi prioritetami,“ je pojasnila vodilna avtorica dr. Barbara Tschirren.
Če več energije namenijo razmnoževanju – v tem primeru večjim jajcem – je je preprosto manj na voljo za vzdrževanje telesa.
„Evolucijska teorija nakazuje, da obstaja notranja povezava med staranjem in reproduktivnim naporom, vendar je to precej težko preveriti,“ je dodala.
Genetika v ozadju staranja
Posebnost raziskave je, da so znanstveniki ta učinek prvič pri vretenčarjih dokazali z umetno selekcijo – torej načrtno vzrejo živali z določenimi lastnostmi.
„Naša študija počne prav to; kaže, da obstajajo znatne genetske razlike v reproduktivnem naporu in staranju, da je ta genetska sprememba povezana in da se lahko hitro razvija,“ je izpostavila raziskovalka.
Prejšnje analize so že nakazovale, da imajo prepelice z večjim vložkom v jajca slabšo sposobnost obnove celic in šibkejši imunski sistem. Nova študija to povezuje v celoto – večji reproduktivni napor ima neposredno ceno.
Kaj pa samci?
Raziskava se je osredotočila predvsem na samice, kjer je vpliv najlažje meriti. Samci prepelic namreč živijo dlje, zato časovni okvir študije ni omogočil zanesljivih zaključkov o tem, kako bi selektivna vzreja vplivala nanje.
Rezultati pa kljub temu jasno kažejo smer: v naravi ni “brezplačnih” prednosti – večji uspeh pri razmnoževanju pogosto pomeni krajšo življenjsko pot.
