Požareport: Včasih je resnično neverjetno, kako so na slovenski politično-medijski sceni določene zadeve, osebe in dogodki med seboj povezani. Minuli ponedeljek, na primer, Odlazkova revija Reporter prinaša daljši tekst Jakoba Demšarja, nekdanjega visokega funkcionarja kriminalistične službe, ki ga Demšar podpiše kot “univerzitetni diplomirani pravnik in upokojeni kriminalist”, tema teksta pa obračun s predsednikom državnega zbora in stranke Resnica Zoranom Stevanovićem. A glej ga zlomka, Jakob Demšar je “čisto naključno” tudi tisti danes “upokojeni kriminalist”, ki je pred leti po naših zanesljivih informacijah poskrbel za karierni prestop takratnega kriminalista, kasneje visokega obveščevalca Romana Jegliča iz Kranja v prestolnico Ljubljano.
Da Roman Jeglič, danes medijsko razvpit zaradi aktualne megaafere predsednice republike Nataše Pirc Musar, povezane z njeno “rusko prijateljico” Viktorijo Krivolucko, leta 1995 ni prebegnil v Rusijo, ampak so ga tja načrtno začasno umaknili, je verjetno že boljkone jasno. Kako bi sicer denimo lahko ravno v tistem času poskrbel za legalizacijo svoje nepremičnine v Bohinju (posestvo Ukanc 19), v Rusiji pa delal kot predstavnik paradnega slovenskega državnega podjetja Gorenje. Naši viri (iz obveščevalno-političnih krogov) pravijo, da je Jegliča takrat v Rusijo umaknil Milan Kučan ob pomoči Jožeta Staniča, takratnega šefa Gorenja, skratka, šlo je za igro “stare garde”, čeprav se Stanič danes okoli tega očitno spreneveda, za njegovega takratnega sodelavca v Gorenju Ivana Vitežnika pa je zadeva Jeglič – za dajanje izjav – danes itak prevroča (vir).
Za vodjo predstavništva Gorenja v Kazahstanu pa je Romana Jegliča leta 2009 postavil Staničev naslednik na čelu Gorenja Franjo Bobinac. Tako so v bistvu prek državnega Gorenja neposredno financirali Jegličev umik iz… več na Požareport.
