Prof. Igor Ogorevc v tokratni kolumni opozarja, da razumevanje pljuč zgolj skozi prizmo kajenja ali okužb ponuja preozko sliko. Po njegovem mnenju je dihalni sistem tesno povezan s prebavili, notranjim pritiskom v trebuhu in presnovnimi obremenitvami, ki lahko pljuča dražijo od znotraj. Razmislek zato usmerja k vprašanju, ali pri vztrajnih dihalnih težavah vedno pogledamo tudi tja, kjer se pogosto začne tiha veriga draženja – v želodec, žolč in prebavni ritem.
Ko govorimo o pljučih, večina ljudi najprej pomisli na kajenje. In prav je tako: kajenje dokazano škodi in ga je smiselno jasno odsvetovati. A težava nastane, ko pljuča skrčimo na eno samo razlago. Pljuča niso izoliran organ. So del sistema – in njihovo delovanje je pogosto odvisno od tega, kaj se dogaja v želodcu, žolču in pankreasu.
Pljuča so organ izmenjave: kisik v telo, ogljikov dioksid ven. Da to teče gladko, morajo biti sluznice mirne, vnetje nizko, prekrvavitev dobra, prsni koš in prepona gibljiva. In tu se začne “prebavna resnica”: prebavila lahko pljuča dražijo od znotraj – tiho, vsak dan, leta.
Najbolj neposredna povezava se imenuje refluks. Ko je želodec preobremenjen (preveliki ali prepozni obroki, napenjanje, pritisk v trebuhu), se vsebina vrača navzgor. To ni samo zgaga. Pri nekaterih se pojavi tudi hripavost, občutek cmoka, nočni kašelj ali stalno pokašljevanje. V praksi se pogosto izkaže, da pri trdovratnih dihalnih težavah ni dovolj “poslušati pljuč”, ampak je treba vprašati: kaj se dogaja v želodcu?
Zakaj omenjam žolč in pankreas? Ker sta ključna za popolno prebavo. Če žolč in encimi ne opravijo svojega dela, se hrana razgrajuje slabše, nastaja več fermentacije, več plinov, več pritiska pod prepono. Dihanje postane plitvejše, telo je bolj “na živcih”, po obrokih pa se pojavi znani padec energije. Pljuča v takem okolju pogosto postanejo bolj reaktivna – ne zato, ker bi bila “šibka”, temveč ker živijo v notranjem stresu.
Kaj pa mleko?
V tem kontekstu ima smisel tudi vprašanje mleka. Ne kot mit o “sluzu”, temveč kot praktična izkušnja: pri delu ljudi (in otrok) mastnejši mlečni izdelki lahko sprožijo ali poslabšajo refluks. Ko se refluks umiri, se pogosto umiri tudi draženje dihal. Podobno velja za rafinirane sladkorje: pri nekaterih močno povečajo nihanja energije, fermentacijo in občutek “teže” po obroku – in s tem posredno tudi dihalno udobje.
V moji praksi pri otrocih z astmo pogosto opažam, da se stanje pri velikem deležu opazno izboljša že v nekaj dneh, ko iz prehrane poskusno izločimo mleko in mlečne izdelke ter rafinirane sladkorje. To ne pomeni, da je “mleko vzrok astme” ali da prehrana nadomesti zdravljenje. Pomeni pa, da so pri nekaterih otrocih prebavila pomemben sprožilec bronhialne reaktivnosti – in da je vredno preveriti tudi ta del zgodbe.
In še vprašanje, ki ljudi vedno znova preseneti: zakaj pljučnega raka dobijo tudi nekadilci? Ker poleg kajenja obstajajo tudi drugi dejavniki tveganja: radon v bivalnem okolju, onesnažen zrak, poklicne izpostavljenosti, pasivno kajenje, včasih tudi genetske in naključne biološke okoliščine. En sam vzrok redko razloži vse.
Najbolj pošten odnos do pljuč je zato celosten: ne kaditi – in hkrati urediti prebavo, prepoznati refluks, razbremeniti obroke, zmanjšati sladkor, ter po potrebi preveriti okoljske dejavnike doma. Pljuča namreč ne dihajo samo zraka. Dihajo tudi naš notranji red – ali nered.
Opomba: pri otrocih naj bo izločanje živil vedno časovno omejen poskus, s pravilnimi nadomestili (npr. kalcij/vitamin D) in brez samovoljnega ukinjanja predpisane terapije; ob dvomih se posvetujte s pediatrom.
prof. Igor Ogorevc, raziskovalec fiziologije, terapevt in avtor metode Termoregulacija telesa ter soustanovitelj Planeta zdravja
