V tokratni Duhovni misli se duhovnik Benedikt Lavrih ustavlja ob vprašanju, ki je za mnoge samoumevno, a hkrati presenetljivo zapostavljeno: kaj danes sploh pomeni krst. Ob konkretnih življenjskih primerih odpira razmislek o tem, zakaj prvi zakrament pogosto ostaja zgolj zapisan v cerkvenih knjigah, ne pa tudi v vsakdanjem življenju vernikov.
V Sloveniji imamo krščene vernike, ki morda niti ne vedo, da so prejeli krst. V pogovoru za šankom je mlad očka star 40 let pripovedoval, da ima vse. Kaj to pomeni? “Imam vse zakramente in še ministriral sem. Ne prakticiram vere, grem v cerkev za božič in Veliko noč”.
Kaj je s Krstom v Katoliški cerkvi?
Mladi danes oblikujejo družine in zakonsko življenje ne razmišljajo, da bi njihovi otroci prejeli sveti krst, ampak pravijo, da se bodo sami odločili. Nekateri starši se odločajo za prejem zakramentov svojih otrok, ker je to tradicija, ker so bili tako vzgojeni in morda jim bo kdaj prav prišlo. Otrokom v zgodnjem obdobju otroštva ponujamo učenje jezikov in še mnoge dejavnosti, na duhovni razvoj otroka pozabljamo.
Imamo tudi vernike, ki se zavedajo svoje vernosti in čudovitih božjih darov. Prejeli so jih in živijo iz njih. Doživljajo jih kot vir duhovnih in telesnih moči. Poznam ljudi, ki obhajajo obletnico svojega krsta, z namenom, da se razveselijo, da se imenujejo in so kristjani. Kaj se je zgodilo da zakramenti, še posebej krst, ki je naš prvi zakrament ostajajo neki »speči, okrasni spominki«. Pozabili smo nanje. Premalo jih živimo.
Dejstvo je, da ljudje danes mislijo, da ne potrebujejo duhovne hrane. Kot, da človek ni duhovno bitje. Nismo doživeli zakramente kot božje darove za vsakdanje življenje. Ali se nam pozna, da smo kristjani? Ali živimo krst? Ali mlajši rod vidi in opazi, da smo živi kristjani in po delih spoznajo, da živimo zakramente?
Ne poznamo zakramentov in jih nismo doživeli kot pristno božjo ljubezen. Mladi se odločajo za nekaj, kar jim koristi in jim nekaj pomeni. Tradicionalno prejemanje zakramentov od krsta do bolniškega maziljenja je nadaljevanje naših prednikov. Ne sme ostati samo pri tem. Nismo poglobili pot zorenja zakramentov v življenju. Prejeli smo jih, so zapisani v krstne, birmanske poročne knjige, a jih ne doživljamo in živimo.
Krščanstvo je več kot članstvo
Krščanstvo je več kot članstvo. Po Milosti krsta in drugih zakramentov vstopimo v odnos z Jezusom. Postali smo Jezusovi prijatelji. Pri krstu postanemo člani krščanske skupnosti.
Zakramenti morajo biti živi, da bodo odmevni. Zakramente je potrebno živeti in tako, da bodo vidni v našem načinu življenja. Kristus je bil tudi sam krščen. O tem odlomku danes prebiramo. Janez Krstnik ga je krstil. Najmočnejše sporočilo pride od Boga. “Ta je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje.” Sveti krst je božja ponujena roka vsakemu izmed nas. Postali smo božji otroci, postali smo Jezusovi. Dejstvo je, da premalo živimo krst.
Objeti v božji ljubezni naj bi vedno živeli iz krsta. Z Jezusovim darom prejemamo bogato duhovno bogastvo, ki ga daje Kristus po cerkvi. Krščujemo otroke kot majhne dojenčke, da so čimprej položeni v milost. Morda bi bilo boljše, da bi prejeli zakrament krsta otroci v osnovni šoli, da se zavestno odločijo za življenjsko potovanje z Jezusom. V svetu danes opazimo, da se starejši in mladi želijo odločiti za krščanstvo v zrelih letih. Odločitev za krst v zrelih letih je najboljša pot, da živimo zakrament z veseljem in navdušenjem.
Zakramenti nam pomagajo
Vsi zakramenti pomagajo ljudem, da smo boljši in dobri, da ohranjamo v sebi božjo podobo, jo živimo in po dejanjih ljubezni naj postanejo zakramenti živi in izziv za bližnje. Krščanstvo je vera, upanje in veselje. Kje je naše upanje, moč, veselje in ljubezen?
Nekajkrat na leto v cerkvi obnovimo krstne obljube in s tem se spominjamo našega krsta in prosimo Boga, da bi ga bolj uresničevali?
Zakrament je dar božje ljubezni. Če želimo, da zakrament postane privlačen, zanimiv ga moramo uresničevati v vsakdanjem življenju. Dejanja ljubezni spregovorijo. Bog nas je po zakramentih tudi poklical, da delimo dobroto, ki nam je dana. Če govorimo o krizi zakramentov se moramo zavedati, da jih premalo živimo. Naj vsakdanje življenje govori o živih zakramentih. Vsak dober človek, vsako dobro dejanje, uresničevanje ljubezni povsod, je zgled, je božja milost in sporočilo zakramentov.
Potrebno je oznanjati krst božje ljubezni. Kdor se trudi, da živi ljubezen, je v ljubezni. Ne naveličajmo se. Zakrament je božja ljubezen in naj bo pot ljubezni za nas.
Benedikt Beno Lavrih, duhovnik
