Dinozavri so se po novi študiji morda pojavili precej prej, kot kažejo najstarejši nedvoumni fosilni ostanki. Raziskovalca Chase Doran Brownstein in Christopher Thomas Griffin sta v reviji Proceedings of the Royal Society B ocenila, da začetki dinozavrov segajo med 250 in 240 milijonov let v preteklost, približno 10 milijonov let pred najstarejšimi zanesljivimi fosili teh živali.
Ugotovitev spreminja pogled na prve faze razvoja ene najuspešnejših skupin kopenskih vretenčarjev. Dinozavri niso nastali kot že jasno prevladujoča skupina, temveč so se po tej analizi najprej pojavili kot del širše evolucijske zgodbe triasnega sveta, nato pa so v razmeroma kratkem času razvili glavne linije, iz katerih so pozneje nastali plenilski teropodi, dolgovrati sauropodomorfi, rastlinojedi ornitiški dinozavri in nazadnje tudi ptice.
Najstarejši nedvoumni fosili dinozavrov so stari približno 230 milijonov let. Nova analiza pa kaže, da fosilni zapis verjetno ne zajame njihovega dejanskega začetka, temveč šele trenutek, ko so bili dinozavri že dovolj razširjeni oziroma dovolj dobro ohranjeni, da jih danes prepoznamo v kamninah.
Okostja so se spreminjala hitro, nato se je tempo umiril
Raziskovalca nista iskala novega fosila, temveč sta primerjala devet obsežnih morfoloških podatkovnih nizov o zgodnjih dinozavrih in njihovih sorodnikih. Takšni nizi vključujejo anatomske značilnosti okostja, na podlagi katerih je mogoče sklepati, kako hitro so se posamezne linije spreminjale skozi čas.
Analiza je pokazala izrazit zgodnji izbruh morfološke evolucije. Največja hitrost sprememb v okostju se je pojavila med približno 240 in 220 milijoni let pred sedanjostjo, vrh pa sta raziskovalca ocenila pri približno 233,6 milijona let. To obdobje sovpada z zgodnjim poznim triasom, ko so se začele hitro pojavljati glavne dinozavrske linije.
To je pomembno, ker pojasnjuje, zakaj so odnosi med najzgodnejšimi dinozavri še vedno težko razrešljivi. Če so se glavne skupine razvejile zelo hitro in so se njihova okostja v kratkem času močno spreminjala, je v fosilnem zapisu manj jasnih vmesnih oblik, po katerih bi bilo mogoče enostavno rekonstruirati družinsko drevo.
Po zgodnjem izbruhu se je hitrost morfoloških sprememb zmanjšala. Dinozavri so se sicer še naprej širili in postajali vrstno vse bolj raznoliki, vendar to ni več pomenilo enako hitrega spreminjanja osnovnih telesnih načrtov. Z drugimi besedami: ključni okvir njihove evolucijske zgodbe je bil morda postavljen zelo zgodaj.
Dinozavri niso nujno zmagali z neposredno konkurenco
Študija je pomembna tudi zato, ker ne podpira preprostega pogleda, da so dinozavri že od začetka “premagali” druge plazilce in zato prevladali. Avtorja rezultate razlagata bolj previdno: zgodnja diverzifikacija je bila verjetno povezana z ekološkimi priložnostmi po velikih izumrtjih in okoljskih pretresih, ne pa nujno z neposrednim izrinjanjem drugih skupin.
Trias je bil čas velikih sprememb. Po množičnem izumrtju ob koncu perma so se ekosistemi preoblikovali, arhozavri – širša skupina, v katero sodijo tudi krokodili, ptice in njihovi izumrli sorodniki – pa so doživeli več evolucijskih valov. Dinozavri so bili očitno del tega širšega procesa, vendar so imeli znotraj njega svoj zgodnji pospešek.
Posebej zanimiva je povezava s karnijsko pluvialno epizodo, obdobjem povečanih padavin v poznem triasu. Ta dogodek je lahko olajšal širjenje živali po Pangei, vendar študija opozarja, da se je začetna diverzifikacija dinozavrov najverjetneje začela že prej. Podnebni premiki so lahko pomagali pri širjenju, niso pa nujno sprožili samega nastanka skupine.
Fosilni zapis ima še vedno veliko vrzel
Ena od najmočnejših posledic raziskave je napoved, da bi morali paleontologi najti še starejše fosile dinozavrov. Če so se res pojavili med 250 in 240 milijoni let pred sedanjostjo, najstarejši znani fosili ne kažejo začetka skupine, temveč poznejšo fazo njenega razvoja.
Avtorja zato pričakujeta, da bi lahko nedvoumne ostanke zgodnjih dinozavrov našli v sedimentih zgodnjega ali srednjega triasa, najverjetneje v delih nekdanje južne Pangee. To je pomembna in preverljiva napoved: prihodnja odkritja lahko analizo potrdijo, dopolnijo ali ovržejo.
Študija obenem pokaže, kako previdno je treba brati fosilni zapis. Odsotnost fosilov ne pomeni nujno, da skupina takrat še ni obstajala. Lahko pomeni, da živali niso živele v okoljih, kjer bi se dobro ohranile, da so bile redke, ali da paleontologi ustreznih kamnin še niso dovolj raziskali.
Dinozavri so pozneje postali ena najuspešnejših skupin kopenskih živali, njihov razvoj pa se ni končal z izumrtjem neptičjih dinozavrov pred 66 milijoni let. Njihova živa veja so ptice, ena vrstno najbogatejših skupin današnjih vretenčarjev. Prav zato je vprašanje njihovega začetka več kot paleontološka podrobnost: gre za razumevanje izvora razvojne linije, ki je preživela več kot 230 milijonov let Zemljine zgodovine.
