Vsak starš je občasno utrujen, razdražljiv ali naveličan neskončnih obveznosti. Pri starševski izgorelosti pa občutki izčrpanosti ne izginejo niti po počitku. Starš se začne čustveno oddaljevati od otroka, vse pogosteje dvomi o svojih sposobnostih in ima občutek, da je postal povsem drugačen od starša, kakršen je bil nekoč.
Starševska izgorelost ni enaka običajnemu stresu zaradi napornega dne ali neprespane noči. Razvije se ob dolgotrajnem neravnovesju, ko zahteve starševstva vztrajno presegajo čas, energijo, podporo in druge vire, ki jih ima človek na voljo.
Med značilnimi znaki so stalna telesna in čustvena izčrpanost, razdražljivost, občutek neučinkovitosti ter izguba veselja ob druženju z otrokom. Nekateri starši začnejo opravljati le še najnujnejše obveznosti, medtem ko se čustveno vse bolj umikajo.
Pomemben opozorilni znak je občutek, da v starševski vlogi ne prepoznate več samih sebe.
Izgorelost lahko spremeni odzivanje na otroka
Raziskava, letos objavljena v znanstveni reviji Child Abuse & Neglect, je preučevala povezavo med starševsko izgorelostjo in načini vzgoje.
V raziskavi je sodelovalo 140 skrbnikov iz Avstralije, ki so bili vključeni v program podpore zaradi ugotovljenega zanemarjanja ali zlorabe otrok oziroma kombinacije velikih družinskih obremenitev in izrazitih vedenjskih težav otroka.
Raziskovalci pod vodstvom Katherine M. Ryan so ugotovili, da je bila večja izgorelost povezana z manj topline in vključevanja ter pogostejšimi sovražnimi, prisilnimi ali pretirano strogimi odzivi.
Povezava je ostala opazna tudi po upoštevanju simptomov depresije in tesnobe pri starših ter vedenjskih težav otrok.
Izčrpanost je bila povezana predvsem z več negativnimi odzivi, čustveno oddaljevanje pa z manj topline in pozitivnega vključevanja v otrokovo življenje.
Raziskava sicer ne dokazuje, da izgorelost neposredno povzroči neprimerno ravnanje. Šlo je za enkratno anketiranje posebej ogrožene skupine družin, zato rezultatov ni mogoče samodejno prenesti na vse starše.
Kako nastane začarani krog?
Ko je starš popolnoma izčrpan, se lahko na otrokovo neposlušnost, jezo ali nemir odzove ostreje, kot bi se sicer. Otrok se na kričanje, umikanje ali pretirano kaznovanje lahko odzove z novim izbruhom, odporom ali agresijo.
Takšno vedenje starša dodatno obremeni, zaradi česar postane še bolj razdražljiv in manj potrpežljiv. Starš in otrok se tako lahko ujameta v krog, v katerem vedenje enega stopnjuje stisko drugega.
To ne pomeni, da je za otrokovo težavno vedenje vedno odgovoren starš. Raziskovalci poudarjajo, da gre za medsebojno vplivanje, pri katerem lahko otrokove vedenjske težave povečujejo izgorelost, izčrpanost starša pa otežuje mirno in dosledno odzivanje.
Znaki, ki jih ni dobro spregledati
Na starševsko izgorelost lahko kažejo:
- izčrpanost, ki je običajen počitek ne odpravi,
- čustveno oddaljevanje od otroka,
- pogosto kričanje ali izguba nadzora,
- občutek, da vse obveznosti opravljate mehansko,
- izguba veselja in zanimanja za družinsko življenje,
- močni občutki krivde, sramu ali neuspeha,
- prepričanje, da ste bili nekoč boljši starš,
- želja po begu pred družinskimi obveznostmi.
Posamezen slab dan še ne pomeni izgorelosti. Pozornost je potrebna, kadar se znaki ponavljajo, trajajo dalj časa in začnejo vplivati na odnos z otrokom, partnerjem, delo ali vsakdanje delovanje.
Za začetek zmanjšajte pritisk
Prvi korak ni popolna reorganizacija življenja, temveč priznanje, da trenutne obremenitve presegajo razpoložljive moči. Pomaga lahko že zelo konkretna razdelitev nalog: kdo lahko prevzame varstvo, pripravo obroka, prevoz otroka ali drugo obveznost.
Pomembno je opustiti tudi predstavo, da mora dober starš vse opraviti sam in brez napak. V obdobju velike izčrpanosti imajo prednost osnovne potrebe, varnost ter mirnejši odnos, ne popolno pospravljeno stanovanje ali brezhibno izveden urnik.
Če začutite, da boste izgubili nadzor, se za nekaj minut umaknite, če je otrok na varnem. Umiritev ni zanemarjanje, ampak način preprečevanja odziva, ki bi ga pozneje obžalovali.
Pomoč lahko prekine krog
Letošnja metaanaliza 15 raziskav, v katere je bilo skupaj vključenih 1.380 ljudi, je pokazala, da lahko psihološki in izobraževalni programi zmanjšajo starševsko izgorelost. Med pogostimi elementi učinkovitih pristopov so bili razumevanje izgorelosti, obvladovanje stresa, uravnavanje čustev ter izboljšanje odnosov.
Če se izčrpanost stopnjuje, če se od otroka vztrajno oddaljujete ali vas skrbi, da nad svojimi odzivi ne boste obdržali nadzora, je smiselno poiskati strokovno pomoč. Obrnete se lahko na osebnega zdravnika, psihologa, center za duševno zdravje ali svetovalno službo. Iskanje pomoči ni dokaz starševskega neuspeha, temveč korak k varnejšemu in mirnejšemu odnosu z otrokom.
