Divji afriški sloni na območju gore Elgon v Keniji ob zdravstvenih težavah poiščejo določene rastline, ki jih lokalne skupnosti prav tako uporabljajo v tradicionalnem zdravilstvu. Nova raziskava nakazuje, da bi lahko sloni poznali nekakšno naravno “lekarno”, znanje o njej pa morda prenašajo med generacijami.
Raziskovalci Bernhard-Nochtovega inštituta za tropsko medicino so sodelovali z osmimi lokalnimi poznavalci, ki že desetletja živijo ob slonih ali spremljajo njihovo vedenje. Med njimi so bili nadzorniki divjih živali, nekdanji čuvaj parka, upokojeni kmetijski uradnik in starešine skupnosti Sabaot.
V raziskavi, objavljeni v reviji Scientific Reports, so prvič sistematično zbrali njihova neposredna opažanja o rastlinah in drugih naravnih snoveh, ki jih sloni uživajo ob bolezni ali poškodbah.
Na seznamu 35 rastlin in štiri vrste zemlje
Lokalni poznavalci so opisali 39 naravnih virov, ki naj bi jih sloni uporabljali namensko. Med njimi je bilo 35 rastlinskih vrst iz 23 družin ter štiri vrste zemlje, gline oziroma mineralnih snovi.
Kar 34 od teh 39 virov oziroma 87 odstotkov uporabljajo tudi lokalni prebivalci v tradicionalnem zdravilstvu. Pri 25 so sogovorniki izrecno navedli, da jih razumejo kot “zdravilo za slone”.
Raziskovalci so vse omenjene rastline zbrali, izdelali herbarijske primerke ter njihovo identiteto preverili v vzhodnoafriškem herbariju. Nato so pregledali tudi obstoječe farmakološke raziskave. Za nekatere rastline so bile že ugotovljene protibakterijske, protivnetne ali protiparazitske lastnosti.
Posebej prepričljivi so bili primeri osmih rastlin, ki so jih vidno bolni sloni zaužili v majhnih količinah, ob nenavadnem času ali na način, ki ni bil podoben običajnemu hranjenju. Med njimi so bile drevesna aloja, Bersama abyssinica in fikus Ficus natalensis.
Nekateri sloni naj bi do izbranega drevesa prepotovali veliko razdaljo, ne da bi se med potjo hranili, nato pa zaužili le njegovo lubje ali liste.
Slonje matere naj bi rastline ponujale mladičem
Med najzanimivejšimi opažanji so pričevanja, da slonje matere določene rastlinske snovi ponudijo svojim mladičem. Raziskovalci so zbrali pet takšnih primerov, vendar neposrednega videoposnetka vedenja še nimajo.
Avtorji zato poudarjajo, da raziskava še ne dokazuje zdravilnega učinka rastlin niti zavestnega zdravljenja v človeškem pomenu besede. Ugotovitve temeljijo na dolgoletnih opažanjih lokalnih strokovnjakov, ki jih bo treba potrditi z neposrednim spremljanjem živali ter laboratorijsko analizo rastlin.
“Večinoma ljudje, ki živijo blizu živali, njihove skrivnosti poznajo že več generacij. Naša naloga je, da začnemo postavljati prava vprašanja,” je poudarila soavtorica raziskave Elodie Freymann.
Sposobnost živali, da ob bolezni poiščejo rastline ali druge naravne snovi, imenujemo zoofarmakognozija. O podobnem vedenju smo nedavno poročali tudi pri čmrljih, ki so po okužbi začeli izbirati poseben nektar.
Raziskovalci opozarjajo, da bi izguba slonjega življenjskega prostora lahko pomenila tudi izgubo rastlin, od katerih je odvisno njihovo zdravje. Varovanje teh območij zato ne pomeni le ohranjanja hrane, temveč morda tudi ohranjanje njihove naravne “lekarne”.
