Razlika med „zimsko utrujenostjo“ in sezonsko depresijo (SAD – sezonsko afektivna motnja) ni vedno očitna, ker se znaki delno prekrivajo. A v praksi obstajajo precej jasni vzorci, po katerih je mogoče ločiti običajno upočasnitev od stanja, ki zahteva več pozornosti.
V hladnejšem delu leta se pri mnogih ljudeh pojavijo blage in prehodne spremembe, povezane z manj dnevne svetlobe, nižjo telesno aktivnostjo in drugačnim ritmom dneva.
Najpogostejši znaki:
- večja utrujenost, zlasti zjutraj,
- večja potreba po spanju,
- manj motivacije za rekreacijo,
- nekoliko slabše razpoloženje,
- želja po bolj kalorični hrani.
Ključno je, da te spremembe:
- ne trajajo ves čas,
- ne vplivajo bistveno na delo in odnose,
- se izboljšajo ob sončnih dneh, gibanju ali krajšem dopustu,
- ne prinašajo občutkov brezupa ali izgube smisla.
Gre za prilagoditev organizma na sezonski ritem, ne za motnjo razpoloženja.
Kdaj govorimo o sezonski depresiji
Sezonska depresija je oblika depresivne motnje, ki se ponavlja v določenem delu leta, najpogosteje jeseni in pozimi, ter izzveni spomladi ali poleti. Ne gre zgolj za „slab teden“, temveč za vztrajen vzorec.
Značilni znaki:
- dolgotrajna potrtost ali praznina,
- izrazita izguba zanimanja za dejavnosti, ki so bile prej prijetne,
- občutek brezupa, krivde ali ničvrednosti,
- težave s koncentracijo in odločanjem,
- izrazite spremembe v apetitu (pogosto več ogljikovih hidratov),
- povečana potreba po spanju, a kljub temu stalna izčrpanost,
- socialni umik.
Pomembna razlika je v funkcionalnosti:
pri sezonski depresiji so vsakodnevne obveznosti občutno težje, produktivnost pade, odnosi se krhajo, notranja obremenitev pa ne izgine niti ob „dobrih“ dnevih.
Časovni vzorec je ključen pokazatelj
Eden najpomembnejših diagnostičnih znakov je ponavljanje po letnih časih.
Če se:
- podobni simptomi pojavljajo več zaporednih let,
- vedno v istem obdobju (npr. november–marec),
- poleti skoraj povsem izginejo.
Potem ne gre več za naključno utrujenost, temveč za ponavljajočo se motnjo razpoloženja.
Zakaj pride do razlike v intenzivnosti
Pri sezonski depresiji ima ključno vlogo biološki odziv na pomanjkanje svetlobe:
- moteno izločanje melatonina (hormona spanja),
- spremembe v ravni serotonina,
- premik notranje biološke ure.
Pri „navadni“ sezonski počasnosti so te spremembe blažje in jih telo lažje kompenzira z gibanjem, družbo in strukturiranim dnevom. Pri SAD pa ti mehanizmi ne zadoščajo.
Kdaj je smiselno poiskati strokovno pomoč
Pozornost je potrebna, če:
- simptomi trajajo več kot 2 tedna brez izboljšanja,
- se pojavljajo vsako leto v istem obdobju,
- vplivajo na delo, šolo ali odnose,
- se pojavijo misli o brezizhodnosti ali samopoškodovanju.
V teh primerih ne gre več za vprašanje „motivacije“, temveč za zdravstveno stanje, kjer so učinkoviti ciljani pristopi: svetlobna terapija, psihoterapija in po potrebi tudi zdravljenje z zdravili.
Kaj lahko pomaga pri obeh stanjih
Nekateri ukrepi so koristni tako pri blažji sezonski upočasnitvi kot kot dopolnilo pri sezonski depresiji:
- izpostavljenost dnevni svetlobi, zlasti dopoldne
- redna telesna aktivnost, tudi če je kratka
- dosleden ritem spanja
- omejevanje dolgih večernih ekranov
- socialni stiki, tudi ko ni volje
Razlika je v tem, da pri običajni počasnosti ti ukrepi pogosto zadostujejo, pri sezonski depresiji pa so le del širšega zdravljenja.
Zakaj je pomembno razlikovanje
Sezonska depresija ni „lenoba“ ali pomanjkanje volje. Je ponavljajoča se motnja razpoloženja z biološko podlago. Napačno pripisovanje simptomov zgolj utrujenosti pogosto pomeni, da ljudje več let zapored trpijo brez ustrezne pomoči.
Pri blažjih sezonskih nihanjih je smiselno govoriti o samoregulaciji in življenjskem slogu. Pri sezonski depresiji pa o zdravljenju, tako kot pri drugih oblikah depresije. Razlika med obema ni v tem, koliko se nekdo „potrudi“, temveč v tem, kako se njegovi možgani odzivajo na okoljske spremembe.
