Prostoživeče družine medonosnih čebel v Evropski uniji bi se brez dotoka rojev iz čebelnjakov v desetih letih zmanjšale za povprečno 56 odstotkov, kaže nova raziskava. Zaradi tega so divje populacije zahodne medonosne čebele (Apis mellifera) v EU uvrščene med ogrožene.
Medonosne čebele večina ljudi povezuje s panji, medom in opraševanjem kmetijskih rastlin. A del populacije živi brez neposredne človekove oskrbe: naseljujejo drevesna dupla, skalne razpoke in votle dele stavb, hrano si poiščejo same in prezimijo brez krmljenja.
Prav te prostoživeče družine so v središču raziskave Patricka L. Kohla in Benjamina Rutschmanna, objavljene v reviji Conservation Science and Practice. Raziskovalca sta uporabila podatke spremljanja znanih gnezdišč v več evropskih državah in modelirala, kako bi se populacije razvijale brez dotoka novih rojev iz čebelarstva.
Ne gre za vse čebele, temveč za prostoživeče družine
Pomembna razlika je med medonosnimi čebelami, ki živijo v panjih, in tistimi, ki si gnezdišče ustvarijo v naravi. Obe skupini pripadata isti vrsti, med njima pa prihaja tudi do mešanja: roj lahko zapusti čebelnjak, se naseli v gozdu in postane del prostoživeče populacije.
Raziskava zato ne trdi, da bi medonosne čebele kot vrsta v EU izginile. Opozarja pa, da številne divje družine same brez stalnega dotoka iz čebelarstva ne morejo dolgoročno ohranjati številčnosti.
Raziskovalci so sicer zbrali podatke o več kot 1.600 naravnih gnezdiščih v 15 državah, vendar opozarjajo, da je podatkov o njihovi razširjenosti in številčnosti še vedno premalo. Razmere se med območji precej razlikujejo: ponekod v srednji Evropi so populacije pod velikim pritiskom, medtem ko so nekatere kolonije v Angliji stabilnejše.
Stara drevesa so za čebele enako pomembna kot cvetje
Med ključnimi razlogi za upad so izguba življenjskega prostora, intenzivna raba zemljišč, pomanjkanje cvetočih rastlin in izginjanje starih dreves z dupli. Prostoživeče čebele nimajo panjev, v katerih bi jim čebelar zagotovil zavetje ali dodatno hrano v obdobjih pomanjkanja.
Na družine vplivajo tudi zajedavci, med njimi varoja, bolezni, pesticidi in vnos čebel iz različnih populacij. Hkrati so prostoživeče družine pomemben genski rezervoar, saj lahko v naravi razvijajo lastnosti, ki jim pomagajo preživeti bolezni ali neugodnejše razmere.
Varovanje starih dreves, gozdnih robov in cvetočih habitatov zato ni pomembno le za prostoživeče medonosne čebele, temveč tudi za širšo pestrost žuželk in rastlin, ki so z njimi povezane.
